Page 107 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 107
Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike
Abbey, On Revisiting the Banks of the Wye during a Tour. July 13, 1798«
(Seabury 1902, 122):
And I have felt
A presence that disturbs me with the joy
Of elevated thoughts; a sense sublime
Of something far more deeply interfused,
Whose dwelling is the light of setting suns,
And the round ocean and the living air,
And the blue sky, and in the mind of man:
A motion and a spirit, that impels
All thinking things, all objects of all thought,
And rolls through all things.
Z vidika kritike antropocentrizma ni problematično samo tradicionalno
krščansko dojemanje več kot človeškega sveta kot podvrženega tako tran-
scendenci kot človeku, ki naj bi bil duhovno privilegirano bitje. Podobno
problematičen je lahko tudi wordsworthovski panenteizem, v kolikor se
izraža kot zanimanje za nečloveški svet kot zgolj posameznikov dostop do
transcendence.
Idejna podlaga Krsta pri Savici se zdi krščanska in ne panteistična. V to
nas prepričujejo predvsem uporabljeni simboli, zlasti mavrica, ki se poja-
vi tik pred Črtomirjevim krstom. Motiv mavrice se pojavi kot čudež ne-
posredno pred pokristjanjenjem in deluje kot ponovitev svetopisemskega
simbola zaveze med človeštvom ter Bogom, ne pa kot jezik več kot člove-
škega sveta, ki bi spregovoril s svojo prezenco. To je razvidno iz sobesedila,
v katerem se Črtomirju dozdeva, da »ni več na sveti«; mavrica je potemta-
kem zgolj reprezentacija krščanske transcendence. Krščanstvo in njegova
alegorična ali simbolna interpretacija naravnih pojavov pa sta težko zdru-
žljivi z razumevanjem nečloveškega drugega kot avtonomnega delovalca v
svetu (Jurša Potocco 2016, 199).
V zvezi s tem velja ob branju Krsta pri Savici premisliti tudi način repre-
zentacije človeškega telesa kot dela več kot človeškega sveta. Črtomir in Bo-
gomila se z meništvom kot pripravo na življenje duha onkraj telesne smrti
v končni fazi že zaživa odpovesta zemeljskemu življenju, ki ga predstavlja
telo. S svojo zagledanostjo v onostranstvo je v krščanstvo spreobrnjena Bo-
gomila slepa za več kot človeški svet, v katerem biva: »zemljo« dojema kot
kraj skušnjave in preizkušenj, kot človekov resnični dom pa predpostavlja
»visoke nebesa«. Ko Črtomirju razlaga bistvo krščanske veroizpovedi, po-
105
Abbey, On Revisiting the Banks of the Wye during a Tour. July 13, 1798«
(Seabury 1902, 122):
And I have felt
A presence that disturbs me with the joy
Of elevated thoughts; a sense sublime
Of something far more deeply interfused,
Whose dwelling is the light of setting suns,
And the round ocean and the living air,
And the blue sky, and in the mind of man:
A motion and a spirit, that impels
All thinking things, all objects of all thought,
And rolls through all things.
Z vidika kritike antropocentrizma ni problematično samo tradicionalno
krščansko dojemanje več kot človeškega sveta kot podvrženega tako tran-
scendenci kot človeku, ki naj bi bil duhovno privilegirano bitje. Podobno
problematičen je lahko tudi wordsworthovski panenteizem, v kolikor se
izraža kot zanimanje za nečloveški svet kot zgolj posameznikov dostop do
transcendence.
Idejna podlaga Krsta pri Savici se zdi krščanska in ne panteistična. V to
nas prepričujejo predvsem uporabljeni simboli, zlasti mavrica, ki se poja-
vi tik pred Črtomirjevim krstom. Motiv mavrice se pojavi kot čudež ne-
posredno pred pokristjanjenjem in deluje kot ponovitev svetopisemskega
simbola zaveze med človeštvom ter Bogom, ne pa kot jezik več kot člove-
škega sveta, ki bi spregovoril s svojo prezenco. To je razvidno iz sobesedila,
v katerem se Črtomirju dozdeva, da »ni več na sveti«; mavrica je potemta-
kem zgolj reprezentacija krščanske transcendence. Krščanstvo in njegova
alegorična ali simbolna interpretacija naravnih pojavov pa sta težko zdru-
žljivi z razumevanjem nečloveškega drugega kot avtonomnega delovalca v
svetu (Jurša Potocco 2016, 199).
V zvezi s tem velja ob branju Krsta pri Savici premisliti tudi način repre-
zentacije človeškega telesa kot dela več kot človeškega sveta. Črtomir in Bo-
gomila se z meništvom kot pripravo na življenje duha onkraj telesne smrti
v končni fazi že zaživa odpovesta zemeljskemu življenju, ki ga predstavlja
telo. S svojo zagledanostjo v onostranstvo je v krščanstvo spreobrnjena Bo-
gomila slepa za več kot človeški svet, v katerem biva: »zemljo« dojema kot
kraj skušnjave in preizkušenj, kot človekov resnični dom pa predpostavlja
»visoke nebesa«. Ko Črtomirju razlaga bistvo krščanske veroizpovedi, po-
105
