Page 104 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 104
bara Jurša Potocco
Po bitki v »Uvodu« se Črtomir zateče na obalo Bohinjskega jezera, od ko-
der se mu ponuja slikovit pogled na Triglav. Opis gore omeni njeno pove-
zavo s slovenstvom (»[. . .] svètla zarja / zlati z rumen’mi žarki glavo trojno
/ snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja«) (Prešeren 1969, 185), prav tako pa
je iz njega razvidno, da so podobe gorenjskih krajev, ki slovijo po svoji sliko-
vitosti, v Krstu močno estetizirane, v nasprotju s Clarovo, deloma pa tudi z
Wordsworthovo poetiko. To je najopazneje v zvezi s Prešernovo literarno
upodobitvijo Bleda, kamor bralca vodijo Črtomirjevi spomini na Bogomi-
lo. Bled je označen, v jeziku, ki spominja na diskurz turističnih prospektov,
kot najlepši slovenski kraj in »podoba raja«, ti trditvi pa sta podprti z opi-
som pitoresknega razgleda, ki se ponuja obiskovalcu. Več kot človeškost
kraja je tako reducirana na funkcijo estetskega objekta in podrejena člove-
škemu pitoresknemu idealu pokrajine. Ob »turističnem« diskurzu kraja, ki
je uporabljen v zvezi z Bledom, velja opomniti na Hessovo kritiko roman-
tičnega estetskega pojmovanja narave, ki je po Hessovem mnenju (2012, 3)
tesno povezano s konsolidacijo potrošniške kulture.
Tje na otok z valovami obdani,
v današnjih dnevih božjo pot Marije;
v dnu zad stojé snežnikov velikani,
poljá, ki spred se sprósti, lepotije
ti kaže Bléški grad na levi strani,
na desni griček se za gričam skrije.
Dežela kranjska nima lepšga kraja,
ko je z okolšno ta, podoba raja.
[Prešeren 1969, 186]
Dodati pa je treba, da Blejski otok za zgodbo pesnitve ni pomemben le
kot Bogomilin dom in kraj, kjer so se rodila Črtomirjeva čustva do nje,
temveč tudi kot nekdanje pogansko svetišče Črtomirjevih in Bogomilinih
prednikov, ki mu je usojeno postati krščansko romarsko središče. Na tem
mestu lahko torej govorimo o Prešernovi korespondenci s težnjo evrop-
ske romantike k oživljanju predkrščanskega čuta za genius loci, dobesedno
»duha kraja«, pri čemer so mišljene tudi duhovne sile, ki po starih ljudskih
verovanjih ščitijo in naseljujejo nek prostor.
V osrednjem delu pesnitve, »Krstu«, se pod mirno gladino Bohinjskega
jezera živahno premikajo ribe, katerih nevidno gibanje je primerjano z vo-
jaško grožnjo, pri čemer pa je nevarnost pravzaprav Črtomirjevo depresiv-
no duševno stanje (»al somov vojska pod vodo ne mine, / in drugih roparjov
102
Po bitki v »Uvodu« se Črtomir zateče na obalo Bohinjskega jezera, od ko-
der se mu ponuja slikovit pogled na Triglav. Opis gore omeni njeno pove-
zavo s slovenstvom (»[. . .] svètla zarja / zlati z rumen’mi žarki glavo trojno
/ snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja«) (Prešeren 1969, 185), prav tako pa
je iz njega razvidno, da so podobe gorenjskih krajev, ki slovijo po svoji sliko-
vitosti, v Krstu močno estetizirane, v nasprotju s Clarovo, deloma pa tudi z
Wordsworthovo poetiko. To je najopazneje v zvezi s Prešernovo literarno
upodobitvijo Bleda, kamor bralca vodijo Črtomirjevi spomini na Bogomi-
lo. Bled je označen, v jeziku, ki spominja na diskurz turističnih prospektov,
kot najlepši slovenski kraj in »podoba raja«, ti trditvi pa sta podprti z opi-
som pitoresknega razgleda, ki se ponuja obiskovalcu. Več kot človeškost
kraja je tako reducirana na funkcijo estetskega objekta in podrejena člove-
škemu pitoresknemu idealu pokrajine. Ob »turističnem« diskurzu kraja, ki
je uporabljen v zvezi z Bledom, velja opomniti na Hessovo kritiko roman-
tičnega estetskega pojmovanja narave, ki je po Hessovem mnenju (2012, 3)
tesno povezano s konsolidacijo potrošniške kulture.
Tje na otok z valovami obdani,
v današnjih dnevih božjo pot Marije;
v dnu zad stojé snežnikov velikani,
poljá, ki spred se sprósti, lepotije
ti kaže Bléški grad na levi strani,
na desni griček se za gričam skrije.
Dežela kranjska nima lepšga kraja,
ko je z okolšno ta, podoba raja.
[Prešeren 1969, 186]
Dodati pa je treba, da Blejski otok za zgodbo pesnitve ni pomemben le
kot Bogomilin dom in kraj, kjer so se rodila Črtomirjeva čustva do nje,
temveč tudi kot nekdanje pogansko svetišče Črtomirjevih in Bogomilinih
prednikov, ki mu je usojeno postati krščansko romarsko središče. Na tem
mestu lahko torej govorimo o Prešernovi korespondenci s težnjo evrop-
ske romantike k oživljanju predkrščanskega čuta za genius loci, dobesedno
»duha kraja«, pri čemer so mišljene tudi duhovne sile, ki po starih ljudskih
verovanjih ščitijo in naseljujejo nek prostor.
V osrednjem delu pesnitve, »Krstu«, se pod mirno gladino Bohinjskega
jezera živahno premikajo ribe, katerih nevidno gibanje je primerjano z vo-
jaško grožnjo, pri čemer pa je nevarnost pravzaprav Črtomirjevo depresiv-
no duševno stanje (»al somov vojska pod vodo ne mine, / in drugih roparjov
102
