Page 105 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 105
Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike
v dnu globočine«) (Prešeren 1969, 185), nasprotje med površino in podpo-
vršinskim dogajanjem pa ponazarja tudi opozicija med Črtomirjevim no-
tranjim nemirom ter mirnim vremenom dneva po bitki (»potihnil ti vihar
ni v prsih boja«) (str. 185). Prvine nečloveškega sveta tako niso zapažene
kot avtonomne, ampak jim smisel podeljuje šele razmerje z junakovimi ču-
stvi. Ko »z očmi valov globoki brezen meri«, Črtomir ne opazuje dejanske-
ga Bohinjskega jezera, ampak gleda v brezno svojega obupa (»strašne mu
misli rójijo po glavi«) (str. 189). Podobno mu pogled na deročo vodo Save
Bohinjke, ki v višinah izvira kot slap in katere tek se v nižini umiri, vzbudi
misel na nasprotje med človekovim mladostnim zagonom in resignacijo,
ki sledi pozneje v življenju (str. 191):
Slap drugo jutro mu šumi v ušesa;
junak premišlja, kak bolj spodej lena
voda razgraja, kak bregove stresa,
in kak pred njo se gore ziblje stena,
kak skale podkopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena!
Tak se zažene, se pozneje ustavi
mladenič, Črtomir pri sebi pravi.
Tudi voda je torej reducirana na sredstvo za ponazoritev subjektovih du-
ševnih dogajanj in zakonitosti, ki obvladujejo sfero človeškega. Estetsko
gospostvo subjekta nad nečloveškim torej zabriše razliko med človeškim
in nečloveškim (»Al jezero, ki na njega pokrajni / stojiš, ni, Črtomir! podo-
ba tvoja?«) (Prešeren 1969, 185). Paternu (1977, 103) je v svoji interpretaciji
besedila v zvezi s tem opozoril na vlogo, ki naj bi jo imela narava v poeziji
po mnenju Friedricha Schlegla, oz. na tri možnosti, ki jih je ta predpostavil
v svoji romantični zamisli literature:
Za vsa tri prikazovanja narave pa postavlja skupno obvezno pravilo:
da ne smejo biti ločena od človeka, ki je glavni predmet poezije, člo-
veku lahko služijo le v dopolnitev in okras. Ugotoviti je treba, da niti
Čopova teorija niti Prešernova pesniška praksa nista v nasprotju s
tako pojmovanimi funkcijami narave v poeziji.
Dramatična slikovitost in mogočnost gorskega okolja, v katerem se Črto-
mir giblje, torej ustreza intenzivnosti junakovih notranjih preobrazb pod
težo zgodovinskih dogodkov, vendar pa junak s svojim več kot človeškim
103
v dnu globočine«) (Prešeren 1969, 185), nasprotje med površino in podpo-
vršinskim dogajanjem pa ponazarja tudi opozicija med Črtomirjevim no-
tranjim nemirom ter mirnim vremenom dneva po bitki (»potihnil ti vihar
ni v prsih boja«) (str. 185). Prvine nečloveškega sveta tako niso zapažene
kot avtonomne, ampak jim smisel podeljuje šele razmerje z junakovimi ču-
stvi. Ko »z očmi valov globoki brezen meri«, Črtomir ne opazuje dejanske-
ga Bohinjskega jezera, ampak gleda v brezno svojega obupa (»strašne mu
misli rójijo po glavi«) (str. 189). Podobno mu pogled na deročo vodo Save
Bohinjke, ki v višinah izvira kot slap in katere tek se v nižini umiri, vzbudi
misel na nasprotje med človekovim mladostnim zagonom in resignacijo,
ki sledi pozneje v življenju (str. 191):
Slap drugo jutro mu šumi v ušesa;
junak premišlja, kak bolj spodej lena
voda razgraja, kak bregove stresa,
in kak pred njo se gore ziblje stena,
kak skale podkopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena!
Tak se zažene, se pozneje ustavi
mladenič, Črtomir pri sebi pravi.
Tudi voda je torej reducirana na sredstvo za ponazoritev subjektovih du-
ševnih dogajanj in zakonitosti, ki obvladujejo sfero človeškega. Estetsko
gospostvo subjekta nad nečloveškim torej zabriše razliko med človeškim
in nečloveškim (»Al jezero, ki na njega pokrajni / stojiš, ni, Črtomir! podo-
ba tvoja?«) (Prešeren 1969, 185). Paternu (1977, 103) je v svoji interpretaciji
besedila v zvezi s tem opozoril na vlogo, ki naj bi jo imela narava v poeziji
po mnenju Friedricha Schlegla, oz. na tri možnosti, ki jih je ta predpostavil
v svoji romantični zamisli literature:
Za vsa tri prikazovanja narave pa postavlja skupno obvezno pravilo:
da ne smejo biti ločena od človeka, ki je glavni predmet poezije, člo-
veku lahko služijo le v dopolnitev in okras. Ugotoviti je treba, da niti
Čopova teorija niti Prešernova pesniška praksa nista v nasprotju s
tako pojmovanimi funkcijami narave v poeziji.
Dramatična slikovitost in mogočnost gorskega okolja, v katerem se Črto-
mir giblje, torej ustreza intenzivnosti junakovih notranjih preobrazb pod
težo zgodovinskih dogodkov, vendar pa junak s svojim več kot človeškim
103
