Page 102 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 102
bara Jurša Potocco
Paternu v eni izmed svojih zgodnejših razprav to panteistično alegorijo
opiše takole (1977, 76): »Svetovni duh iz svoje svetle dvorane pošlje Geni-
ja, da v najsvetlejšem kristalu reke ugasne Iskro in jo vrne njeni Praluči
(›Urlicht‹)«. Janko Kos (1970, 149–150), podobno kot Paternu, ob vpraša-
nju o filozofskem ozadju Prešernove rabe pojmov »Svetovni duh« in »Pra-
luč« kot možno referenco izpostavi predvsem Schellinga, ki naj bi vplival
na Čopa, in sicer Schellingovo izenačitev duha z več kot človeško naravo
v smislu najširše koncipiranega panteizma. Medtem ko Kos v eni izmed
poznejših interpretacij pesem razlaga na ozadju krščanstva (1994, 11), je
ekokritiškemu zanimanju za interakcijo med človeškim in nečloveškim ter
njuno medsebojno mešanje bliže Paternujeva obravnava, po kateri feno-
men smrti ustvarja istovetnost z veličastno in sublimno naravo. Paternu
opozori (1977, 75–76), da valovi mehko vabijo utapljajočega se, kot da naj
se jim zaupa, predvsem pa opozori na zdaj spremenjeno vlogo narave v
Prešernovi poeziji:
Narava v pričujoči elegiji ni več samo metaforično sredstvo [. . .]. Ob-
staja že sama po sebi kot objektivno, živo in pomembno dejstvo [. . .]
kot organsko bitje, počlovečeno in prirejeno človeku v dom. Tej veli-
častni naravi, ki jo postavlja za pričo prijateljeve smrti, podeli Preše-
ren troje človeku naproti prihajajočih lastnosti: lepoto, mir in moč.
[. . .] Posebno opazen poudarek ima v Prešernovi gorenjski pokraji-
ni poleg lepote element moči (›Giganten Oberkrains mit kuehnem
Baue‹),⁹ ki ga pozneje [. . .] pripiše tudi Čopovemu načinu umiranja
(›Du schiedest von der Welt begeistrungtrunken, / in voller Kraft‹
[. . .]).¹⁰ Ob takem prenosu vsega vrednega v naravo tudi človekova
smrt kot povratek vanjo in njene snovi ni več mogla pomeniti samo
›trohljivost‹ in izničenje, kot je pomenila v sonetu Memento mori ali
v Sonetih nesreče. Pomenila je neke vrste povratek v človekov pravi
in neskončni dom, med elemente, kjer žive lepota, mir in veličastna
moč. V takem, panteističnem videnju stvari začenja Prešeren muko
smrti spreminjati v radost in zanos.
»Veličastno moč«, kakršno Paternu pripiše v besedilu evocirani estetizi-
rani gorenjski pokrajini oz. nečloveškemu svetu, s katerim naj bi se utaplja-
joči se stapljal, lahko tolmačimo kot udejanjenje romantičnega koncepta
⁹ V dobesednem prevodu: »gorenjski giganti drzne postave«, op. avtorice.
¹⁰ V dobesednem prevodu: »poslovil si se v pijanem zanosu, poln moči«, op. avtorice.
100
Paternu v eni izmed svojih zgodnejših razprav to panteistično alegorijo
opiše takole (1977, 76): »Svetovni duh iz svoje svetle dvorane pošlje Geni-
ja, da v najsvetlejšem kristalu reke ugasne Iskro in jo vrne njeni Praluči
(›Urlicht‹)«. Janko Kos (1970, 149–150), podobno kot Paternu, ob vpraša-
nju o filozofskem ozadju Prešernove rabe pojmov »Svetovni duh« in »Pra-
luč« kot možno referenco izpostavi predvsem Schellinga, ki naj bi vplival
na Čopa, in sicer Schellingovo izenačitev duha z več kot človeško naravo
v smislu najširše koncipiranega panteizma. Medtem ko Kos v eni izmed
poznejših interpretacij pesem razlaga na ozadju krščanstva (1994, 11), je
ekokritiškemu zanimanju za interakcijo med človeškim in nečloveškim ter
njuno medsebojno mešanje bliže Paternujeva obravnava, po kateri feno-
men smrti ustvarja istovetnost z veličastno in sublimno naravo. Paternu
opozori (1977, 75–76), da valovi mehko vabijo utapljajočega se, kot da naj
se jim zaupa, predvsem pa opozori na zdaj spremenjeno vlogo narave v
Prešernovi poeziji:
Narava v pričujoči elegiji ni več samo metaforično sredstvo [. . .]. Ob-
staja že sama po sebi kot objektivno, živo in pomembno dejstvo [. . .]
kot organsko bitje, počlovečeno in prirejeno človeku v dom. Tej veli-
častni naravi, ki jo postavlja za pričo prijateljeve smrti, podeli Preše-
ren troje človeku naproti prihajajočih lastnosti: lepoto, mir in moč.
[. . .] Posebno opazen poudarek ima v Prešernovi gorenjski pokraji-
ni poleg lepote element moči (›Giganten Oberkrains mit kuehnem
Baue‹),⁹ ki ga pozneje [. . .] pripiše tudi Čopovemu načinu umiranja
(›Du schiedest von der Welt begeistrungtrunken, / in voller Kraft‹
[. . .]).¹⁰ Ob takem prenosu vsega vrednega v naravo tudi človekova
smrt kot povratek vanjo in njene snovi ni več mogla pomeniti samo
›trohljivost‹ in izničenje, kot je pomenila v sonetu Memento mori ali
v Sonetih nesreče. Pomenila je neke vrste povratek v človekov pravi
in neskončni dom, med elemente, kjer žive lepota, mir in veličastna
moč. V takem, panteističnem videnju stvari začenja Prešeren muko
smrti spreminjati v radost in zanos.
»Veličastno moč«, kakršno Paternu pripiše v besedilu evocirani estetizi-
rani gorenjski pokrajini oz. nečloveškemu svetu, s katerim naj bi se utaplja-
joči se stapljal, lahko tolmačimo kot udejanjenje romantičnega koncepta
⁹ V dobesednem prevodu: »gorenjski giganti drzne postave«, op. avtorice.
¹⁰ V dobesednem prevodu: »poslovil si se v pijanem zanosu, poln moči«, op. avtorice.
100
