Page 103 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 103
Reprezentacija več kot človeškega sveta v Krstu pri Savici v ogledalu angleške romantike
sublimnega, na kar še prav posebej opozarja tudi Kosova omemba Schel-
linga kot možne Prešernove reference.
Krst pri Savici
Kot smo videli zgoraj, je bilo o panteizmu v Prešernovem delu doslej go-
vora predvsem v zvezi z njegovo nemško elegijo ob smrti Matije Čopa. V
okviru naše obravnave se zdi pomembno, da je ta elegija povezana z ro-
mantično pesnitvijo Krst pri Savici, saj posvetilo Prešernovemu pokojne-
mu prijatelju najdemo tudi na začetku Krsta. Slednji je za nas zanimiv že
zato, ker Kos (1987, 64–68) med pomembnimi zgledi za to pesnitev navaja
Byrona, ki naj bi bil Prešernu od vseh angleških romantikov edini natanč-
neje poznan, Čop pa naj bi tudi vplival na genezo besedila s predlogom o
pisanju »kranjskih romanov«, najverjetneje po Scottovem zgledu, ki bi za
sublimno ozadje dogajanja postavili Prešernovo domačo gorenjsko pokra-
jino, primerljivo s škotsko.
V ospredje pesnitve so postavljene ljubezenska, verska ter zgodovinsko-
rodoljubna tematika, zaradi česar se zdi, da so nekateri slovenski kraji s
slikovito alpsko pokrajino – Triglav, Bled z Blejskim otokom in Bohinj s
slapom Savica – izpostavljeni predvsem kot sveti kraji prednikov, torej kot
sredstvo za grajenje rodoljubne tematike (Jurša Potocco 2016, 198). Doga-
janje v »Uvodu« je postavljeno v Ajdovski gradec, ki ga besedilo dokaj na-
tančno locira v »Bohinj, v Bistriško dolino«. Kot bralci izvemo, da je od gra-
du ostala razvalina, pri čemer Prešeren verjetno sledi romantični estetiki
razvalin; še posebej modne so bile med romantiki ostaline srednjeveških
gradov. Posebej pomenljivo je, da se pri opisu Ajdovskega gradca zavoljo
večjega pesniškega učinka sublimne gorske pokrajine pesnik odmakne od
dejanskega videza kraja, saj gre po Prešernovem opisu za »trdnjavo, zida-
no na skalo sivo«, čeprav je Ajdovski gradec nizek, z gozdom porasel grič,
na katerem ni nikoli stal grad, temveč ga je v preteklosti pokrivala predslo-
vanska naselbina. Prešernov postopek opisovanja kraja, ki se naslanja na
šablono pitoreskne in sublimne pokrajine, namesto da bi bil zvest dejan-
sko doživljanemu kraju, je torej povsem nasproten tistemu, ki ga najdemo
v Clarovem pesništvu.
Tako ne preseneča, da se pojavi, ki pripadajo nečloveškemu svetu, v
»Uvodu« ne pojavljajo kot dejanska nečloveška prezenca, ampak izključno
kot prispodobe za človeško družbenozgodovinsko dogajanje; Valjhunov
napad je primerjan s hudournikom, mrliči po bitki pa s snopi ajde ali pše-
nice po žetvi. Tudi nevihta, ki spremlja nočno bitko, se pojavi v funkciji
poudarjanja intenzivnosti samega bojevanja.
101
sublimnega, na kar še prav posebej opozarja tudi Kosova omemba Schel-
linga kot možne Prešernove reference.
Krst pri Savici
Kot smo videli zgoraj, je bilo o panteizmu v Prešernovem delu doslej go-
vora predvsem v zvezi z njegovo nemško elegijo ob smrti Matije Čopa. V
okviru naše obravnave se zdi pomembno, da je ta elegija povezana z ro-
mantično pesnitvijo Krst pri Savici, saj posvetilo Prešernovemu pokojne-
mu prijatelju najdemo tudi na začetku Krsta. Slednji je za nas zanimiv že
zato, ker Kos (1987, 64–68) med pomembnimi zgledi za to pesnitev navaja
Byrona, ki naj bi bil Prešernu od vseh angleških romantikov edini natanč-
neje poznan, Čop pa naj bi tudi vplival na genezo besedila s predlogom o
pisanju »kranjskih romanov«, najverjetneje po Scottovem zgledu, ki bi za
sublimno ozadje dogajanja postavili Prešernovo domačo gorenjsko pokra-
jino, primerljivo s škotsko.
V ospredje pesnitve so postavljene ljubezenska, verska ter zgodovinsko-
rodoljubna tematika, zaradi česar se zdi, da so nekateri slovenski kraji s
slikovito alpsko pokrajino – Triglav, Bled z Blejskim otokom in Bohinj s
slapom Savica – izpostavljeni predvsem kot sveti kraji prednikov, torej kot
sredstvo za grajenje rodoljubne tematike (Jurša Potocco 2016, 198). Doga-
janje v »Uvodu« je postavljeno v Ajdovski gradec, ki ga besedilo dokaj na-
tančno locira v »Bohinj, v Bistriško dolino«. Kot bralci izvemo, da je od gra-
du ostala razvalina, pri čemer Prešeren verjetno sledi romantični estetiki
razvalin; še posebej modne so bile med romantiki ostaline srednjeveških
gradov. Posebej pomenljivo je, da se pri opisu Ajdovskega gradca zavoljo
večjega pesniškega učinka sublimne gorske pokrajine pesnik odmakne od
dejanskega videza kraja, saj gre po Prešernovem opisu za »trdnjavo, zida-
no na skalo sivo«, čeprav je Ajdovski gradec nizek, z gozdom porasel grič,
na katerem ni nikoli stal grad, temveč ga je v preteklosti pokrivala predslo-
vanska naselbina. Prešernov postopek opisovanja kraja, ki se naslanja na
šablono pitoreskne in sublimne pokrajine, namesto da bi bil zvest dejan-
sko doživljanemu kraju, je torej povsem nasproten tistemu, ki ga najdemo
v Clarovem pesništvu.
Tako ne preseneča, da se pojavi, ki pripadajo nečloveškemu svetu, v
»Uvodu« ne pojavljajo kot dejanska nečloveška prezenca, ampak izključno
kot prispodobe za človeško družbenozgodovinsko dogajanje; Valjhunov
napad je primerjan s hudournikom, mrliči po bitki pa s snopi ajde ali pše-
nice po žetvi. Tudi nevihta, ki spremlja nočno bitko, se pojavi v funkciji
poudarjanja intenzivnosti samega bojevanja.
101
