Page 114 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 114
a Elbakidze in Irma Ratiani
ga in estetskega spora« (str. 389), še posebej v točki prikaza Črtomirjevega
katolištva (str. 390), k čemur je nedvomno pripomogla delitev slovenskega
tiska in literarnega sistema na konzervativni katoliški ter progresivni li-
beralni tabor (str. 389). Vprašanje krščanstva kot točko ideološkega spora
bova skušali prikazati tudi na primeru gruzijskega literarnega sistema, in
sicer prav ob obravnavi nacionalne pesnitve, to je Viteza v panterjevi koži.
Družbeni odnosi poznosrednjeveške Gruzije, opisani v Vitezu, so pri-
merljivi s sistemom evropskega srednjeveškega vazalstva, s kraljem na naj-
višjem položaju ter s podložniki, ki so dolžni služiti svojemu gospodarju (v
pesnitvi sta to Avtandil, poveljnik arabske vojske, in Tariel, princ sedmega
indijskega kraljestva); tudi glavni ideal romance je ideal viteza, in sicer vi-
teza vojščaka in viteza ljubimca. Obenem v Rustavelijevih likih zasledimo
lastnosti idealnega moškega (lepota, velikodušnost, skromnost ter zlasti
modrost in intelekt), ki pripomorejo k njihovemu glavnemu cilju, izkore-
niniti krivico, doseči ljubezen ter zmago dobrega nad zlim. Njihove idealizi-
rane fizične in duševne zmožnosti jim torej pomagajo doseči končni cilj, ki
ga sicer motivirata ljubezen ter vera v Boga in usodo. Ta vizija človekovega
notranjega in zunanjega potenciala presega srednjeveški miselni horizont
ter že dosega raven renesančnega mišljenja. V tem okviru pa se zarisuje
tudi vprašanje Rustavelijevega svetovnega in zlasti religioznega nazora.
Rustaveli in ver(stv)a
V prvi polovici dvajsetega stoletja je med raziskovalci Viteza v panterje-
vi koži vprašanje avtorjevega svetovnega nazora pridobilo poseben zagon.
Rustaveli sam je v svoji romanci do verskih vprašanj precej zadržan, obre-
dni vidik krščanstva pa v njegovi pesnitvi nikoli ni poudarjen. Čeprav je
jasno, da protagonisti pesnitve verujejo, ime njihovega božanstva ni nikoli
posebej identificirano. Vrhovno bitje je hkrati »Nespoznavno«, »Neizreče-
no«, »Vladar srčnih izrekov«, »Nevidna moč«, »Pomoč vsakega zemeljskega
bitja«, »Stvarnik, obraz vsake oblike«, »Sončna noč«, »Podoba tri-v-enem«,
»Brezčasni čas« itn.
Ne preseneča torej, da je bil Rustaveli tako ali drugače označen kot pri-
padnik ali predstavnik skorajda vseh znanih versko-filozofskih sistemov
na področju Male Azije. Razlog za tako različne obravnave najbrž lahko
iščemo prav v dejstvu, da Vitez v panterjevi koži z vidika žanra in kon-
ceptualne usmeritve predstavlja gruzijsko adaptacijo evropskega viteškega
epa, a hkrati z očitno naklonjenostjo obravnava orientalske pesniške mo-
tive, ki so že preželi gruzijsko kulturno okolje tistega časa. Če je namreč
za evropsko literaturo pojem Weltliteratur običajno identificiran z evrop-
112
ga in estetskega spora« (str. 389), še posebej v točki prikaza Črtomirjevega
katolištva (str. 390), k čemur je nedvomno pripomogla delitev slovenskega
tiska in literarnega sistema na konzervativni katoliški ter progresivni li-
beralni tabor (str. 389). Vprašanje krščanstva kot točko ideološkega spora
bova skušali prikazati tudi na primeru gruzijskega literarnega sistema, in
sicer prav ob obravnavi nacionalne pesnitve, to je Viteza v panterjevi koži.
Družbeni odnosi poznosrednjeveške Gruzije, opisani v Vitezu, so pri-
merljivi s sistemom evropskega srednjeveškega vazalstva, s kraljem na naj-
višjem položaju ter s podložniki, ki so dolžni služiti svojemu gospodarju (v
pesnitvi sta to Avtandil, poveljnik arabske vojske, in Tariel, princ sedmega
indijskega kraljestva); tudi glavni ideal romance je ideal viteza, in sicer vi-
teza vojščaka in viteza ljubimca. Obenem v Rustavelijevih likih zasledimo
lastnosti idealnega moškega (lepota, velikodušnost, skromnost ter zlasti
modrost in intelekt), ki pripomorejo k njihovemu glavnemu cilju, izkore-
niniti krivico, doseči ljubezen ter zmago dobrega nad zlim. Njihove idealizi-
rane fizične in duševne zmožnosti jim torej pomagajo doseči končni cilj, ki
ga sicer motivirata ljubezen ter vera v Boga in usodo. Ta vizija človekovega
notranjega in zunanjega potenciala presega srednjeveški miselni horizont
ter že dosega raven renesančnega mišljenja. V tem okviru pa se zarisuje
tudi vprašanje Rustavelijevega svetovnega in zlasti religioznega nazora.
Rustaveli in ver(stv)a
V prvi polovici dvajsetega stoletja je med raziskovalci Viteza v panterje-
vi koži vprašanje avtorjevega svetovnega nazora pridobilo poseben zagon.
Rustaveli sam je v svoji romanci do verskih vprašanj precej zadržan, obre-
dni vidik krščanstva pa v njegovi pesnitvi nikoli ni poudarjen. Čeprav je
jasno, da protagonisti pesnitve verujejo, ime njihovega božanstva ni nikoli
posebej identificirano. Vrhovno bitje je hkrati »Nespoznavno«, »Neizreče-
no«, »Vladar srčnih izrekov«, »Nevidna moč«, »Pomoč vsakega zemeljskega
bitja«, »Stvarnik, obraz vsake oblike«, »Sončna noč«, »Podoba tri-v-enem«,
»Brezčasni čas« itn.
Ne preseneča torej, da je bil Rustaveli tako ali drugače označen kot pri-
padnik ali predstavnik skorajda vseh znanih versko-filozofskih sistemov
na področju Male Azije. Razlog za tako različne obravnave najbrž lahko
iščemo prav v dejstvu, da Vitez v panterjevi koži z vidika žanra in kon-
ceptualne usmeritve predstavlja gruzijsko adaptacijo evropskega viteškega
epa, a hkrati z očitno naklonjenostjo obravnava orientalske pesniške mo-
tive, ki so že preželi gruzijsko kulturno okolje tistega časa. Če je namreč
za evropsko literaturo pojem Weltliteratur običajno identificiran z evrop-
112
