Page 117 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 117
Rustavelijev življenjski nazor in krščanska teologija
žalo človekovo čaščenje in spoštovanje do Boga. Značilna je njegova razlaga
32. kitice, ki se glasi takole (Rustaveli 2015, 15):⁶
Če ljubimec joče od svoje ljubezni, tedaj so solze mu zapoved,
tedaj so mu primerni samota in klatenje čez ravni in gozdove.
Ko je sam s sabo, naj razmišlja o čaščenju,
a ko se vrne v svet, prikrije naj ljubezen pred pogledi drugih.
Vakhtang jo tolmači alegorično: »Če človek joče za Kristusom, ravno za-
radi njega tava in si raje izbira samoto. Bolje je namreč, če si pred drugimi
ne prilastimo ljubezni do Kristusa niti se hinavsko ne hvalimo z njegovo
ljubeznijo« (Rustaveli 1975a, 301).
Kljub pritisku sovjetske ideologije, ki je botroval zgoraj omenjenim in-
terpretacijam, se je tradicija krščanskega branja Rustavelija nadaljevala zla-
sti z identifikacijo medbesedilnih odnosov med njegovo pesnitvijo in Bibli-
jo. Pri tem je treba izpostaviti predvsem dela Kornelija Kekelidzeja, Kali-
strata Cincadzeja, Viktorja Nozadzeja, Solomona Jordanišvilija in Akakija
Gacerelija. Pomenljiva je podkrepitev Cincadzeja, gruzijskega patriarha, ki
navaja skoraj sto primerov iz Rustavelijeve pesnitve, v katerih je kot inter-
tekstni vir mogoče identificirati Biblijo, čeprav ne gre za dobesedne citate
(Ekašvili 1966, 247–248). Do leta 1936 je bila predstava o Rustavelijevem
krščanskem horizontu dobro utemeljena, a jo je ideološka politika sovjet-
skega režima zadrževala tri desetletja, zato je morala biti v teh letih marsik-
daj prikrita ali pa je bila izrekana iz izgnanstva. Delo Jordanišvilija Iskanje
sledi krščanstva v Vitezu v panterjevi koži je bilo tako napisano leta 1916,
vendar je bila objava študije možna šele po padcu Sovjetske zveze leta 1990.
Kekelidze pa je v drugem zvezku Zgodovine starejše gruzijske književno-
sti sicer izrazil prepričanje v Rustavelijev krščanski nazor; še več, opozarjal
je, da je iz pesnitve razvidno avtorjevo poznavanje krščanskih običajev in
Biblije (edenski vrt, Gideon, Belcebub ipd.) ter da v njej zaznamo pesniške
interpretacije svetopisemskih odlomkov in za krščanstvo specifične ideje,
⁶ Tudi ta kitica, ki je sicer del viteških »zapovedi«, na moč podobnih pravilom viteškega zadr-
žanja na okcitanskih dvorih, je v slovenskem knjižnem prevodu izpuščena. Zato interline-
arni prevod navajamo po dveh angleških izdajah: »If the lover weeps for his beloved, tears
are her (? his) due. Wandering and solitude befit him, and must be esteemed as roaming.
He will have time for nothing but to think of her. If he be among men, it is better that he
manifest not his love.« (Rustaveli 1966, 31); »If the lover cries and weeps for his love, tears
are the lover’s due. / Solitude suits him, the roaming of plains and forests suits him, too. /
When he’s by himself, his thought should be of how to worship anew. / But when a lover is
in the world, he should hide his love from view« (Rustaveli 2015, 15).
115
žalo človekovo čaščenje in spoštovanje do Boga. Značilna je njegova razlaga
32. kitice, ki se glasi takole (Rustaveli 2015, 15):⁶
Če ljubimec joče od svoje ljubezni, tedaj so solze mu zapoved,
tedaj so mu primerni samota in klatenje čez ravni in gozdove.
Ko je sam s sabo, naj razmišlja o čaščenju,
a ko se vrne v svet, prikrije naj ljubezen pred pogledi drugih.
Vakhtang jo tolmači alegorično: »Če človek joče za Kristusom, ravno za-
radi njega tava in si raje izbira samoto. Bolje je namreč, če si pred drugimi
ne prilastimo ljubezni do Kristusa niti se hinavsko ne hvalimo z njegovo
ljubeznijo« (Rustaveli 1975a, 301).
Kljub pritisku sovjetske ideologije, ki je botroval zgoraj omenjenim in-
terpretacijam, se je tradicija krščanskega branja Rustavelija nadaljevala zla-
sti z identifikacijo medbesedilnih odnosov med njegovo pesnitvijo in Bibli-
jo. Pri tem je treba izpostaviti predvsem dela Kornelija Kekelidzeja, Kali-
strata Cincadzeja, Viktorja Nozadzeja, Solomona Jordanišvilija in Akakija
Gacerelija. Pomenljiva je podkrepitev Cincadzeja, gruzijskega patriarha, ki
navaja skoraj sto primerov iz Rustavelijeve pesnitve, v katerih je kot inter-
tekstni vir mogoče identificirati Biblijo, čeprav ne gre za dobesedne citate
(Ekašvili 1966, 247–248). Do leta 1936 je bila predstava o Rustavelijevem
krščanskem horizontu dobro utemeljena, a jo je ideološka politika sovjet-
skega režima zadrževala tri desetletja, zato je morala biti v teh letih marsik-
daj prikrita ali pa je bila izrekana iz izgnanstva. Delo Jordanišvilija Iskanje
sledi krščanstva v Vitezu v panterjevi koži je bilo tako napisano leta 1916,
vendar je bila objava študije možna šele po padcu Sovjetske zveze leta 1990.
Kekelidze pa je v drugem zvezku Zgodovine starejše gruzijske književno-
sti sicer izrazil prepričanje v Rustavelijev krščanski nazor; še več, opozarjal
je, da je iz pesnitve razvidno avtorjevo poznavanje krščanskih običajev in
Biblije (edenski vrt, Gideon, Belcebub ipd.) ter da v njej zaznamo pesniške
interpretacije svetopisemskih odlomkov in za krščanstvo specifične ideje,
⁶ Tudi ta kitica, ki je sicer del viteških »zapovedi«, na moč podobnih pravilom viteškega zadr-
žanja na okcitanskih dvorih, je v slovenskem knjižnem prevodu izpuščena. Zato interline-
arni prevod navajamo po dveh angleških izdajah: »If the lover weeps for his beloved, tears
are her (? his) due. Wandering and solitude befit him, and must be esteemed as roaming.
He will have time for nothing but to think of her. If he be among men, it is better that he
manifest not his love.« (Rustaveli 1966, 31); »If the lover cries and weeps for his love, tears
are the lover’s due. / Solitude suits him, the roaming of plains and forests suits him, too. /
When he’s by himself, his thought should be of how to worship anew. / But when a lover is
in the world, he should hide his love from view« (Rustaveli 2015, 15).
115
