Page 118 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 118
a Elbakidze in Irma Ratiani
kot so božja previdnost, troedinost, prehodnost sveta ter še zlasti ideja do-
brega in zla (Kekelidze 1981, 195–203). A obenem je bil, čeprav je bil sam te-
olog, prisiljen skovati umetni izraz »svetopisemsko krščanstvo« (str. 204):
Ko govorimo o svetopisemskem krščanstvu, je treba upoštevati na-
slednjo okoliščino. Rustaveli v celoti temelji na prvotnem viru kr-
ščanstva, tj. Bibliji; v tem pogledu je predstavnik t. i. bibličnega kr-
ščanstva. Tuje mu je dogmatsko-cerkveno krščanstvo, ki je temeljilo
na sholastično-mistični mentalni akrobaciji ekumenskih koncilov in
poznejših obdobij; tuj mu je ves balast, ki se je pozneje, skozi stoletja
zlival s krščanstvom in proti kateremu so predhodniki reformacije v
15. stoletju prvič drzno dvignili svoj glas. V tem bi morali iskati ra-
zlog (napadov na njegov ugled), ki niso bili posledica dejstva, da na
splošno ne bi mogel biti kristjan, temveč dejstva, da ni bil privrženec
in občudovalec dogmatičnega krščanstva.
Kekelidze je seveda razumel, da je izraz »svetopisemsko krščanstvo«
umeten in dvoumen, zato je v oklepaju navedel, da je »šlo za izraz relativ-
no novega obdobja«. Pri tem je težko verjeti, da bi kot teolog in duhovnik
spise utemeljiteljev krščanske dogmatike ter teologije označil za »balast«.
Verjetneje je, da je Kekelidze, ki je med prvimi dosledno oblikoval teorijo
Rustavelijevega krščanskega nazora, upošteval pritiske, naj avtorja Viteza
v panterjevi koži predstavi kot kristjana, katerega svetovni nazor je teme-
ljil samo na Svetem pismu in ki je zavrnil cerkveno dogmatiko.
Šalva Nucubidze in Mose Gogiberidze – oba po svojem študiju v Nemčiji
– sta polemizirala z ortodoksno marksistično literarno zgodovino, zaradi
česar sta že v 40. letih prejšnjega stoletja postala žrtvi politične represije;
Gogiberidze je bil aretiran zaradi obtožbe, da je bil nacistični agent, in je
umrl v Aktiubinskem gulagu. Nucubidze Viteza v panterjevi koži interpre-
tira kot filozofsko pesem in ugotavlja, da Rustavelijev svetovni nazor teme-
lji na areopagitskem nauku o Bogu, božanski luči, dobrem, zlu in nebeški
hierarhiji, pri tem pa posebej izpostavlja Rustavelijevo omembo modrega
Divnosa, v kateri vidi sklicevanje na Dionizija Areopagita ter njegov pogled
na razmerje med dobrim in zlim: »Modri Divnos srž skrivnosti vsemu žive-
mu odkriva: ›Stvarnik zla nam ne pošilja, samo dela dobrotljiva‹« (Rustaveli
1975b, 106).⁷ Nucubidzejeva interpretacija je seveda v nasprotju s Kekelid-
⁷ V najnovejšem angleškem prevodu se omenjeni verz, ki ga zgoraj navajamo v slovenskem
prevodu Toneta Pavčka, glasi: »This hidden truth was revealed to us by Dionysus, the wise:
God creates only good; He lets no evil in the world arise« (Rustaveli 2015, 1499). Tudi starejši
116
kot so božja previdnost, troedinost, prehodnost sveta ter še zlasti ideja do-
brega in zla (Kekelidze 1981, 195–203). A obenem je bil, čeprav je bil sam te-
olog, prisiljen skovati umetni izraz »svetopisemsko krščanstvo« (str. 204):
Ko govorimo o svetopisemskem krščanstvu, je treba upoštevati na-
slednjo okoliščino. Rustaveli v celoti temelji na prvotnem viru kr-
ščanstva, tj. Bibliji; v tem pogledu je predstavnik t. i. bibličnega kr-
ščanstva. Tuje mu je dogmatsko-cerkveno krščanstvo, ki je temeljilo
na sholastično-mistični mentalni akrobaciji ekumenskih koncilov in
poznejših obdobij; tuj mu je ves balast, ki se je pozneje, skozi stoletja
zlival s krščanstvom in proti kateremu so predhodniki reformacije v
15. stoletju prvič drzno dvignili svoj glas. V tem bi morali iskati ra-
zlog (napadov na njegov ugled), ki niso bili posledica dejstva, da na
splošno ne bi mogel biti kristjan, temveč dejstva, da ni bil privrženec
in občudovalec dogmatičnega krščanstva.
Kekelidze je seveda razumel, da je izraz »svetopisemsko krščanstvo«
umeten in dvoumen, zato je v oklepaju navedel, da je »šlo za izraz relativ-
no novega obdobja«. Pri tem je težko verjeti, da bi kot teolog in duhovnik
spise utemeljiteljev krščanske dogmatike ter teologije označil za »balast«.
Verjetneje je, da je Kekelidze, ki je med prvimi dosledno oblikoval teorijo
Rustavelijevega krščanskega nazora, upošteval pritiske, naj avtorja Viteza
v panterjevi koži predstavi kot kristjana, katerega svetovni nazor je teme-
ljil samo na Svetem pismu in ki je zavrnil cerkveno dogmatiko.
Šalva Nucubidze in Mose Gogiberidze – oba po svojem študiju v Nemčiji
– sta polemizirala z ortodoksno marksistično literarno zgodovino, zaradi
česar sta že v 40. letih prejšnjega stoletja postala žrtvi politične represije;
Gogiberidze je bil aretiran zaradi obtožbe, da je bil nacistični agent, in je
umrl v Aktiubinskem gulagu. Nucubidze Viteza v panterjevi koži interpre-
tira kot filozofsko pesem in ugotavlja, da Rustavelijev svetovni nazor teme-
lji na areopagitskem nauku o Bogu, božanski luči, dobrem, zlu in nebeški
hierarhiji, pri tem pa posebej izpostavlja Rustavelijevo omembo modrega
Divnosa, v kateri vidi sklicevanje na Dionizija Areopagita ter njegov pogled
na razmerje med dobrim in zlim: »Modri Divnos srž skrivnosti vsemu žive-
mu odkriva: ›Stvarnik zla nam ne pošilja, samo dela dobrotljiva‹« (Rustaveli
1975b, 106).⁷ Nucubidzejeva interpretacija je seveda v nasprotju s Kekelid-
⁷ V najnovejšem angleškem prevodu se omenjeni verz, ki ga zgoraj navajamo v slovenskem
prevodu Toneta Pavčka, glasi: »This hidden truth was revealed to us by Dionysus, the wise:
God creates only good; He lets no evil in the world arise« (Rustaveli 2015, 1499). Tudi starejši
116
