Page 119 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 119
Rustavelijev življenjski nazor in krščanska teologija
zejevo trditvijo o dogmatskem balastu in kvečjemu kaže na prisilo, ki ji
je bil Kekelidze izpostavljen. Še zlasti je to verjetno, ker je Rustaveli dobro
poznal gruzijsko klasično filozofijo in je to poznavanje izkoristil pri ustvar-
janju svojih literarnih podob. Areopagitska teza o razmerju med dobrim in
zlim, o nesubstančnosti zla ter o zmagi dobrega nad zlim je glavni zagon Vi-
teza v panterjevi koži: »Dobro je premagalo slabo, bistvo dobrega je trajno«
(Rustaveli 1966, 1337; Nucubidze 1958, 78–117).⁸ Podobno alternativno in-
terpretacijo, a v odnosu do panteističnih hipotez, je podal Gogiberidze: da
naj bi imel Rustaveli za idejo Boga skoraj enake vire kot renesančni pisci.
Rustaveli naj bi sholastiko nadgrajeval z aristotelovsko-neoplatonistično
razlago dogme in se neposredno seznanil tako z Aristotelom kot z arabsko
filozofijo. Aristotela je spoznaval ob posredništvu filozofije Ioana Petricija,
arabsko filozofijo pa spričo takratne kulturno-zgodovinske situacije (Gogi-
beridze 1961, 52); arabskemu vplivu na posvetno Gruzijo Gogiberidze pri-
pisuje tudi dejstvo, da so »za razliko od bizantinske literature imeli Gruzijci
že od zgodnje fevdalne dobe dve različni vrsti literature – posvetno in sve-
to« (str. 52).
Kako drugačna je lahko interpretacija izven običajnega okolja in ideolo-
ških vzorcev, morda najbolje pokaže primer že omenjenega Nozadzeja. Sle-
dnji je od prvega desetletja 20. stoletja naprej deloval v izgnanstvu, tako da
so njegove študije nastajale neodvisno od sovjetskih matric, ne le od fizič-
nih in eksistenčnih pritiskov, temveč zlasti od materializma marksistične
literarne vede. Tudi Nozadze je izhajal iz poznavanja krščanske teologije, a
jo je pod vplivom zahodnoevropskih primerjalnih in hermenevtičnih me-
tod nadgrajeval s formalno analizo motivno-tematskih sklopov Viteza v
panterjevi koži ter v njem uporabljenih frazemov (Nozadze 1963, 40–42),
še posebej simbolike svetlobe, ki po avtorju ni mogla izhajati ne iz pante-
izma ne sufizma, zoroastrizma, mitraizma, manihejstva ali gnosticizma –
ki z Rustavelijevo pesnitvijo sicer delijo dualizem dobrega in zla – in celo
ne iz platonizma ali neoplatonizma. Ob primeru podobe Boga, ki jo Ru-
staveli opiše kot »božansko sonce [. . .] trojega-v-enem«, Nozadze pokaže
(1966, 95–96), da analogne opise najdemo v zgodnjekrščanskih interpre-
tacijah Bazilija Velikega, Gregorja Nazianskega, Atanazija ter Janeza Kri-
angleški prevod na tem mestu uporabi ime »Divnos«, ki se bolj približa gruzijski izgovorjavi
zadevnega imena. Pojavi pa se še tretja različica imena, in sicer tako v slovenskem kot v
starejšem angleškem prevodu, citirano po slovenskem prevodu: »Modri Ezros v Dionósu
nam zapušča modrovanje« (Rustaveli 1975b, 9) (op. prev. in avtoric).
⁸ Tudi ta kvartina je v slovenskem prevodu izpuščena, zato navajamo po starejšem angleškem
prevodu (op. prev.).
117
zejevo trditvijo o dogmatskem balastu in kvečjemu kaže na prisilo, ki ji
je bil Kekelidze izpostavljen. Še zlasti je to verjetno, ker je Rustaveli dobro
poznal gruzijsko klasično filozofijo in je to poznavanje izkoristil pri ustvar-
janju svojih literarnih podob. Areopagitska teza o razmerju med dobrim in
zlim, o nesubstančnosti zla ter o zmagi dobrega nad zlim je glavni zagon Vi-
teza v panterjevi koži: »Dobro je premagalo slabo, bistvo dobrega je trajno«
(Rustaveli 1966, 1337; Nucubidze 1958, 78–117).⁸ Podobno alternativno in-
terpretacijo, a v odnosu do panteističnih hipotez, je podal Gogiberidze: da
naj bi imel Rustaveli za idejo Boga skoraj enake vire kot renesančni pisci.
Rustaveli naj bi sholastiko nadgrajeval z aristotelovsko-neoplatonistično
razlago dogme in se neposredno seznanil tako z Aristotelom kot z arabsko
filozofijo. Aristotela je spoznaval ob posredništvu filozofije Ioana Petricija,
arabsko filozofijo pa spričo takratne kulturno-zgodovinske situacije (Gogi-
beridze 1961, 52); arabskemu vplivu na posvetno Gruzijo Gogiberidze pri-
pisuje tudi dejstvo, da so »za razliko od bizantinske literature imeli Gruzijci
že od zgodnje fevdalne dobe dve različni vrsti literature – posvetno in sve-
to« (str. 52).
Kako drugačna je lahko interpretacija izven običajnega okolja in ideolo-
ških vzorcev, morda najbolje pokaže primer že omenjenega Nozadzeja. Sle-
dnji je od prvega desetletja 20. stoletja naprej deloval v izgnanstvu, tako da
so njegove študije nastajale neodvisno od sovjetskih matric, ne le od fizič-
nih in eksistenčnih pritiskov, temveč zlasti od materializma marksistične
literarne vede. Tudi Nozadze je izhajal iz poznavanja krščanske teologije, a
jo je pod vplivom zahodnoevropskih primerjalnih in hermenevtičnih me-
tod nadgrajeval s formalno analizo motivno-tematskih sklopov Viteza v
panterjevi koži ter v njem uporabljenih frazemov (Nozadze 1963, 40–42),
še posebej simbolike svetlobe, ki po avtorju ni mogla izhajati ne iz pante-
izma ne sufizma, zoroastrizma, mitraizma, manihejstva ali gnosticizma –
ki z Rustavelijevo pesnitvijo sicer delijo dualizem dobrega in zla – in celo
ne iz platonizma ali neoplatonizma. Ob primeru podobe Boga, ki jo Ru-
staveli opiše kot »božansko sonce [. . .] trojega-v-enem«, Nozadze pokaže
(1966, 95–96), da analogne opise najdemo v zgodnjekrščanskih interpre-
tacijah Bazilija Velikega, Gregorja Nazianskega, Atanazija ter Janeza Kri-
angleški prevod na tem mestu uporabi ime »Divnos«, ki se bolj približa gruzijski izgovorjavi
zadevnega imena. Pojavi pa se še tretja različica imena, in sicer tako v slovenskem kot v
starejšem angleškem prevodu, citirano po slovenskem prevodu: »Modri Ezros v Dionósu
nam zapušča modrovanje« (Rustaveli 1975b, 9) (op. prev. in avtoric).
⁸ Tudi ta kvartina je v slovenskem prevodu izpuščena, zato navajamo po starejšem angleškem
prevodu (op. prev.).
117
