Page 120 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 120
a Elbakidze in Irma Ratiani
zostoma,⁹ v istem idejnem območju, pri Dioniziju Areopagitu, pa Nozadze
išče tudi vir dualizma dobrega in zla (1963, 179).¹⁰ Nozadze, neobremenjen
s pritiski ali potrebo po prilagajanju tako zaključuje ne le, da je Bog v Vite-
zu v panterjevi koži bog krščanske religije (str. 624–625), marveč tudi, da je
treba vse drugačne poglede – od ateizma, panteizma, panteističnega ma-
terializma pa do vseh drugih »izmov« enostavno šteti za napake (str. 626),
ki jih je mogoče razložiti s pomanjkanjem razumevanja teologije Viteza v
panterjevi koži in celo z njenim namernim izkrivljanjem (str. 596).
Na pragu nove zaostritve verskega preganjanja v posthruščevskem ob-
dobju (Pospielovsky 1987, 111–112) je svoje študije o Rustaveliju slednjič
pričel objavljati Elguja Khintibidze, prvo od njih leta 1975. Večina njegovih
del je izšla v prihodnjih 15 letih, toda šele v postsovjetskem obdobju je v
ponatisih lahko izpostavil ideje, ki so bile prej za sovjetski režim nespre-
jemljive, in se predvsem tudi neposredno skliceval na Nozadzeja; slednje-
ga misel je nadgradil in kombiniral s pogledi Kekelidzeja ter Nucubidzeja.
Rustavelijeva pesnitev po njegovem mnenju razkriva sintezo neoplatoniz-
ma, ki izvira iz areopagitike, in aristotelovskega metafizičnega mišljenja.¹¹
Areopagitika je po njegovem mnenju v pesnitev vnesena ravno na podlagi
Aristotela in s tem Rustavelijevo razmišljanje približuje evropskim misle-
cem poznosrednjeveške ter renesančne dobe (Khintibidze 1975, 343–348).
Prav opozarjanje na povezavo med Rustavelijevim krščanstvom in filozof-
skimi tokovi evropskega štirinajstega stoletja je najpomembnejši ter hkrati
najdrznejši prispevek k študijam Rustavelija. Slednjega razume kot »apo-
⁹ Nozadze se sklicuje na sledeče analogije oziroma teološke razlage – »In Eno je Trije, ki je
Božanstvo, kakor tri sonca zahajajo eno v drugega, eno sevanje svetlobe« (Bazilij Veliki);
»Svetloba je božanska luč [. . .] To je eno in isto Božanstvo s tremi hipostazami, kot tri sonca,
ki so popolnoma združena, izžarevajo samo eno in isto luč« (Gregor Nazianski); »Trojica je
eno sonce in njena luč [. . .] Oče je sijaj, Sin luč, Sveti Duh razsvetljujoča moč« (Atanazij)
– in opredeljuje tudi vezavo Trojice v smislu sonca: in »Sin (Jezus) je neodtujljiv od Očeta,
kakor svetloba od sonca« (Janez Krizostom). S temi analogijami najznačilneje primerja 816.
kitico Rustavelijevega besedila: »Božansko sonce, za katerega pravijo, da je podoba sončne
noči, / podoba tri-v-enem, brezčasnega časa, večnega v moči« (Rustaveli 2015, 183). Tudi ta
neoplatonistična podoba je v slovenskem prevodu izpuščena. (Op. prev. in avtorici.)
¹⁰ Rustavelijeve fraze, povezane z razmerjem dobrega in zla, kot npr. »Zakaj bi on, ki je ustvaril
dobro, ustvaril zlo ob njem?« (Rustaveli 2015, 35, kitica 112), ali že zgoraj citirano sentenco
modrega Divnosa o neobstojnosti zla (Rustaveli 1975b, 106) Nozadze (1963, 179) poveže z
Areopagitovo sentenco: »Vsako bistvo izvira iz milosti: dobro je osnova vsakega bistva, zlo
pa ne obstaja.«
¹¹ Spise Dionizija Areopagita je v drugi polovici 11. stoletja prevedel v gruzinščino in jih teo-
loško razlagal Efraim Mali, neoplatonizem pa se je razvil zlasti pri filozofu Ioaneju Petriciju
(11–12. st.).
118
zostoma,⁹ v istem idejnem območju, pri Dioniziju Areopagitu, pa Nozadze
išče tudi vir dualizma dobrega in zla (1963, 179).¹⁰ Nozadze, neobremenjen
s pritiski ali potrebo po prilagajanju tako zaključuje ne le, da je Bog v Vite-
zu v panterjevi koži bog krščanske religije (str. 624–625), marveč tudi, da je
treba vse drugačne poglede – od ateizma, panteizma, panteističnega ma-
terializma pa do vseh drugih »izmov« enostavno šteti za napake (str. 626),
ki jih je mogoče razložiti s pomanjkanjem razumevanja teologije Viteza v
panterjevi koži in celo z njenim namernim izkrivljanjem (str. 596).
Na pragu nove zaostritve verskega preganjanja v posthruščevskem ob-
dobju (Pospielovsky 1987, 111–112) je svoje študije o Rustaveliju slednjič
pričel objavljati Elguja Khintibidze, prvo od njih leta 1975. Večina njegovih
del je izšla v prihodnjih 15 letih, toda šele v postsovjetskem obdobju je v
ponatisih lahko izpostavil ideje, ki so bile prej za sovjetski režim nespre-
jemljive, in se predvsem tudi neposredno skliceval na Nozadzeja; slednje-
ga misel je nadgradil in kombiniral s pogledi Kekelidzeja ter Nucubidzeja.
Rustavelijeva pesnitev po njegovem mnenju razkriva sintezo neoplatoniz-
ma, ki izvira iz areopagitike, in aristotelovskega metafizičnega mišljenja.¹¹
Areopagitika je po njegovem mnenju v pesnitev vnesena ravno na podlagi
Aristotela in s tem Rustavelijevo razmišljanje približuje evropskim misle-
cem poznosrednjeveške ter renesančne dobe (Khintibidze 1975, 343–348).
Prav opozarjanje na povezavo med Rustavelijevim krščanstvom in filozof-
skimi tokovi evropskega štirinajstega stoletja je najpomembnejši ter hkrati
najdrznejši prispevek k študijam Rustavelija. Slednjega razume kot »apo-
⁹ Nozadze se sklicuje na sledeče analogije oziroma teološke razlage – »In Eno je Trije, ki je
Božanstvo, kakor tri sonca zahajajo eno v drugega, eno sevanje svetlobe« (Bazilij Veliki);
»Svetloba je božanska luč [. . .] To je eno in isto Božanstvo s tremi hipostazami, kot tri sonca,
ki so popolnoma združena, izžarevajo samo eno in isto luč« (Gregor Nazianski); »Trojica je
eno sonce in njena luč [. . .] Oče je sijaj, Sin luč, Sveti Duh razsvetljujoča moč« (Atanazij)
– in opredeljuje tudi vezavo Trojice v smislu sonca: in »Sin (Jezus) je neodtujljiv od Očeta,
kakor svetloba od sonca« (Janez Krizostom). S temi analogijami najznačilneje primerja 816.
kitico Rustavelijevega besedila: »Božansko sonce, za katerega pravijo, da je podoba sončne
noči, / podoba tri-v-enem, brezčasnega časa, večnega v moči« (Rustaveli 2015, 183). Tudi ta
neoplatonistična podoba je v slovenskem prevodu izpuščena. (Op. prev. in avtorici.)
¹⁰ Rustavelijeve fraze, povezane z razmerjem dobrega in zla, kot npr. »Zakaj bi on, ki je ustvaril
dobro, ustvaril zlo ob njem?« (Rustaveli 2015, 35, kitica 112), ali že zgoraj citirano sentenco
modrega Divnosa o neobstojnosti zla (Rustaveli 1975b, 106) Nozadze (1963, 179) poveže z
Areopagitovo sentenco: »Vsako bistvo izvira iz milosti: dobro je osnova vsakega bistva, zlo
pa ne obstaja.«
¹¹ Spise Dionizija Areopagita je v drugi polovici 11. stoletja prevedel v gruzinščino in jih teo-
loško razlagal Efraim Mali, neoplatonizem pa se je razvil zlasti pri filozofu Ioaneju Petriciju
(11–12. st.).
118
