Page 121 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 121
Rustavelijev življenjski nazor in krščanska teologija
loget[a] krščanske gruzijske države v 12. stoletju«, ki se opira na prvobitne
krščanske vire in prakse,¹² upošteva temeljna načela krščanske mistike ter
se tudi zaveda bistvenih vprašanj krščanske sholastike,¹³ vendar zaznava
tudi vpliv gruzijske himnografije in patristične literature, naukov Vasilija
Velikega ter Dialogov papeža Gregorja Velikega. Khintibidze torej izposta-
vlja prav Rustavelijev pozitiven odnos do visoko razvite sholastike, ki je
v očeh izobražene družbe tistega obdobja veljala za filozofijo krščanskega
nauka tako v Bizancu kot v zahodni Evropi, v Gruziji pa jo je uvajal filo-
zof Ioane Petrici. Rustavelijev svetovni nazor je torej rezultat gruzijskega
filozofskega in teološkega razmišljanja v klasičnem obdobju, a to pomeni
tudi, da temelji na virih, ki so jih uporabljali avtorji poznega srednjega veka
v Evropi. Khintibidze (2011, 24–25) zato zatrjuje, da so filozofska vpraša-
nja, ki jih je izpostavil Rustaveli, sicer povezana s poznim srednjim vekom,
njegov pristop k reševanju teh vprašanj pa ga hkrati dviguje na raven mi-
šljenja renesančne dobe.
Sklep
Čeprav so se prvi zarisi renesanse v Evropi pokazali skoraj dve stoletji po
nastanku Rustavelijeve pesmi, so mišljenjski pogoji za njen nastanek te-
meljili na procesih, ki so se začeli v visoko razvitem krščanskem srednjem
veku in so se skoraj na enak način odvijali tako v Gruziji kot v Evropi. Vna-
šanje intelekta v religijo, videnje sveta okolice skozi prizmo človeške logike
in stremljenje k novosti so človeka končno pripeljali do odkritja »novega
sveta«. »Novost« pa ni bil le nov pogled na življenje na tem svetu, ampak
tudi uživanje tega sveta in uživanje v njem. Individuum, ki je verjel v svoj
potencial, se je lahko podal na pot raziskovanja svojega jaza in je v njem
odkril neverjetne globine. Skupaj z internalizacijo duhovnega življenja je
vodilno vlogo pri tem dobil intelektualni razvoj, ki je sholastična vprašanja
preoblikoval v dileme introspekcije (Le Goff 2005, 423). Ti premiki v duhov-
nem življenju, ki so sredi 12. stoletja vplivali na vso intelektualno sfero, so
močno vplivali tudi na literarni proces in Vitez v panterjevi koži je del prav
tega procesa. Zato tudi avtor dela zagotovo ni »niti verzifikator določene-
ga filozofskega sistema niti kreator novega« (Lolašvili 1966, 86). Je pesnik,
ustvarjalec, ki razmišlja filozofsko in ki pozna tako duhovno kot cerkveno
kot filozofsko tradicijo. Posledično pa je na podlagi teh naukov oblikoval
svojo filološko in teološko koncepcijo ter ustvaril romanco o ljubezni, pri-
¹² V mislih ima seveda Sveto pismo in cerkvene spise.
¹³ Khintibidze tako govori zlasti o nauku o štirih primarnih substancah ter nauku o vzrokih.
119
loget[a] krščanske gruzijske države v 12. stoletju«, ki se opira na prvobitne
krščanske vire in prakse,¹² upošteva temeljna načela krščanske mistike ter
se tudi zaveda bistvenih vprašanj krščanske sholastike,¹³ vendar zaznava
tudi vpliv gruzijske himnografije in patristične literature, naukov Vasilija
Velikega ter Dialogov papeža Gregorja Velikega. Khintibidze torej izposta-
vlja prav Rustavelijev pozitiven odnos do visoko razvite sholastike, ki je
v očeh izobražene družbe tistega obdobja veljala za filozofijo krščanskega
nauka tako v Bizancu kot v zahodni Evropi, v Gruziji pa jo je uvajal filo-
zof Ioane Petrici. Rustavelijev svetovni nazor je torej rezultat gruzijskega
filozofskega in teološkega razmišljanja v klasičnem obdobju, a to pomeni
tudi, da temelji na virih, ki so jih uporabljali avtorji poznega srednjega veka
v Evropi. Khintibidze (2011, 24–25) zato zatrjuje, da so filozofska vpraša-
nja, ki jih je izpostavil Rustaveli, sicer povezana s poznim srednjim vekom,
njegov pristop k reševanju teh vprašanj pa ga hkrati dviguje na raven mi-
šljenja renesančne dobe.
Sklep
Čeprav so se prvi zarisi renesanse v Evropi pokazali skoraj dve stoletji po
nastanku Rustavelijeve pesmi, so mišljenjski pogoji za njen nastanek te-
meljili na procesih, ki so se začeli v visoko razvitem krščanskem srednjem
veku in so se skoraj na enak način odvijali tako v Gruziji kot v Evropi. Vna-
šanje intelekta v religijo, videnje sveta okolice skozi prizmo človeške logike
in stremljenje k novosti so človeka končno pripeljali do odkritja »novega
sveta«. »Novost« pa ni bil le nov pogled na življenje na tem svetu, ampak
tudi uživanje tega sveta in uživanje v njem. Individuum, ki je verjel v svoj
potencial, se je lahko podal na pot raziskovanja svojega jaza in je v njem
odkril neverjetne globine. Skupaj z internalizacijo duhovnega življenja je
vodilno vlogo pri tem dobil intelektualni razvoj, ki je sholastična vprašanja
preoblikoval v dileme introspekcije (Le Goff 2005, 423). Ti premiki v duhov-
nem življenju, ki so sredi 12. stoletja vplivali na vso intelektualno sfero, so
močno vplivali tudi na literarni proces in Vitez v panterjevi koži je del prav
tega procesa. Zato tudi avtor dela zagotovo ni »niti verzifikator določene-
ga filozofskega sistema niti kreator novega« (Lolašvili 1966, 86). Je pesnik,
ustvarjalec, ki razmišlja filozofsko in ki pozna tako duhovno kot cerkveno
kot filozofsko tradicijo. Posledično pa je na podlagi teh naukov oblikoval
svojo filološko in teološko koncepcijo ter ustvaril romanco o ljubezni, pri-
¹² V mislih ima seveda Sveto pismo in cerkvene spise.
¹³ Khintibidze tako govori zlasti o nauku o štirih primarnih substancah ter nauku o vzrokih.
119
