Page 20 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 20
r Grdina
lastnih občutij in spoznanj, sporoča, da je sam v podobni situaciji – četudi
je avtor.
Ne gre pa spregledovati, da opozorilo, kako je Krst pri Savici (rešena) me-
trična naloga, izraža še nekaj izjemno pomembnega. Pesnik se z njim si-
cer res deklarira kot ustvarjalec z dolžnostjo, a to si je naložil sam. Zato
ne gre dvomiti, da je bil pri ustvarjanju Krsta pri Savici zavezan najvišjim
standardom. To pa je razumljivo tudi iz narave naloge. Šlo je za daljnose-
žen recepcijski cilj: želena sprememba odnosa duhovnikov do avtorja in s
tem povezan cilj, da bi bila omogočena njegova pesniška vloga v javnem
prostoru, sta bila komaj predstavljivo velika in daljnosežna smotra, saj na
Slovenskem dotlej še nihče ni obveljal za predvsem literarnega ustvarjal-
ca. Valvasor, ki ga Prešeren omenja v opombi svoje verzne povesti, je bil
vendarle pisec drugačne vrste – pa je zaradi svoje zvestobe knjigam vseeno
obubožal. Prešernov cilj nazadnje sicer ni bil dosežen, a že sama napotitev
proti njemu je terjala stremljenje k popolnosti. To pa pomeni predvsem
optimalno – se pravi: kar najsugestivnejše – izraženje pogledov različnih
osebnosti, ki so priklicane v verzno povest. Pesnik, ki naj bi bil v očeh du-
hovnikov prestavljen iz koordinat grešnega oz. prekletega ustvarjalca med
avtorje s pozitivnim recepcijskim predznakom – kar bi mu omogočilo zaži-
veti v vlogi Pesnika v javni zavesti –, si ni mogel privoščiti kakšnih zdrsov v
prepričljivosti. Zato tudi ni čudno, da je prišlo do uporabe dia- oz. poliloške
izrazne forme. Različnost pogledov v Krstu pri Savici je bila tako radikalna,
da so bile posamezne oktave položene v usta posameznim likom – kakor
bi šlo za dramski prizor (Kos 1966, 164). S tem je bila še bolj poudarjena
distanca med pripovedovalcem oz. avtorjem in liki v »Krstu«. Toda verzna
povest kot celota, se pravi skupaj z »Uvodom«, je vseeno delovala pripove-
dno. Niti v »Krstu« ni prišlo do osamosvojitve dia- oz. poliloga ter navajanja
okoliščin v obliki didaskalijskega metateksta.
Prešeren v pismu Čelakovskemu avgusta 1836 tudi sam izrecno govori o
tendenci v Krstu pri Savici (Prešeren 1969, 245). Toda: ali z malo kiticami, ki
jih omenja, misli celoto pesnitve¹⁰ ali le nekatere od njih – denimo tiste, ki
so pripisane posameznim osebam? Verzna povest namreč ni enovit tekst,
četudi premore osebnoizpovedno plast. To izhaja iz same narave pripove-
di, v kateri prihaja do govora več oseb. Naslovnik pesnikovih besed, ki je
¹⁰ V tem primeru bi šlo za skromnostno izjavo, saj Krst pri Savici kot verzna povest ni med naj-
krajšimi. Lahko pa gre za ugotovitev – če je v ozadju Prešernovih besed misel na primerjavo
z epi in drugimi obsežnimi teksti, katerih sledove bi najrazličnejši bralci iskali ter potem
tudi našli v pesnitvi (o možnih povezavah gl. Kos 1991, 143–160).
18
lastnih občutij in spoznanj, sporoča, da je sam v podobni situaciji – četudi
je avtor.
Ne gre pa spregledovati, da opozorilo, kako je Krst pri Savici (rešena) me-
trična naloga, izraža še nekaj izjemno pomembnega. Pesnik se z njim si-
cer res deklarira kot ustvarjalec z dolžnostjo, a to si je naložil sam. Zato
ne gre dvomiti, da je bil pri ustvarjanju Krsta pri Savici zavezan najvišjim
standardom. To pa je razumljivo tudi iz narave naloge. Šlo je za daljnose-
žen recepcijski cilj: želena sprememba odnosa duhovnikov do avtorja in s
tem povezan cilj, da bi bila omogočena njegova pesniška vloga v javnem
prostoru, sta bila komaj predstavljivo velika in daljnosežna smotra, saj na
Slovenskem dotlej še nihče ni obveljal za predvsem literarnega ustvarjal-
ca. Valvasor, ki ga Prešeren omenja v opombi svoje verzne povesti, je bil
vendarle pisec drugačne vrste – pa je zaradi svoje zvestobe knjigam vseeno
obubožal. Prešernov cilj nazadnje sicer ni bil dosežen, a že sama napotitev
proti njemu je terjala stremljenje k popolnosti. To pa pomeni predvsem
optimalno – se pravi: kar najsugestivnejše – izraženje pogledov različnih
osebnosti, ki so priklicane v verzno povest. Pesnik, ki naj bi bil v očeh du-
hovnikov prestavljen iz koordinat grešnega oz. prekletega ustvarjalca med
avtorje s pozitivnim recepcijskim predznakom – kar bi mu omogočilo zaži-
veti v vlogi Pesnika v javni zavesti –, si ni mogel privoščiti kakšnih zdrsov v
prepričljivosti. Zato tudi ni čudno, da je prišlo do uporabe dia- oz. poliloške
izrazne forme. Različnost pogledov v Krstu pri Savici je bila tako radikalna,
da so bile posamezne oktave položene v usta posameznim likom – kakor
bi šlo za dramski prizor (Kos 1966, 164). S tem je bila še bolj poudarjena
distanca med pripovedovalcem oz. avtorjem in liki v »Krstu«. Toda verzna
povest kot celota, se pravi skupaj z »Uvodom«, je vseeno delovala pripove-
dno. Niti v »Krstu« ni prišlo do osamosvojitve dia- oz. poliloga ter navajanja
okoliščin v obliki didaskalijskega metateksta.
Prešeren v pismu Čelakovskemu avgusta 1836 tudi sam izrecno govori o
tendenci v Krstu pri Savici (Prešeren 1969, 245). Toda: ali z malo kiticami, ki
jih omenja, misli celoto pesnitve¹⁰ ali le nekatere od njih – denimo tiste, ki
so pripisane posameznim osebam? Verzna povest namreč ni enovit tekst,
četudi premore osebnoizpovedno plast. To izhaja iz same narave pripove-
di, v kateri prihaja do govora več oseb. Naslovnik pesnikovih besed, ki je
¹⁰ V tem primeru bi šlo za skromnostno izjavo, saj Krst pri Savici kot verzna povest ni med naj-
krajšimi. Lahko pa gre za ugotovitev – če je v ozadju Prešernovih besed misel na primerjavo
z epi in drugimi obsežnimi teksti, katerih sledove bi najrazličnejši bralci iskali ter potem
tudi našli v pesnitvi (o možnih povezavah gl. Kos 1991, 143–160).
18
