Page 19 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 19
»Nič več se nista videla na sveti«
sedovalna. Del Krsta je tudi register vsebin Črtomirjeve predvojne sreče
(Prešeren 1969, 188).
Toda večravenskost ni edina težava pri recepciji Prešernove povesti v
verzih. Posamezne misli, občutja in razumevanja v Krstu pri Savici se raz-
likujejo od onih, iz katerih pripovedovalčeva instanca konceptualizira svet
in posega vanj. Na to je pesnik opozoril Františka Ladislava Čelakovskega.
V pismu z dne 22. avgusta 1836 namreč pravi, naj naslovnik pesnitev razu-
me kot metrično nalogo z določenim pragmatičnim namenom v smeri re-
cepcije – služi naj pridobivanju podpore pri duhovnikih, torej najvplivnejši
poklicni skupini med rojaki, kar bi mu zagotovilo eksistenco kot literarne-
mu ustvarjalcu (Prešeren 1969, 345).⁷ Prešeren je s tem mnogokrat proble-
matiziranim opozorilom pri naslovniku, ki je bil njegov najgloblje zaintere-
sirani in najbolje kvalificirani neslovenski bralec,⁸ želel odpraviti romantič-
no samoumevnost popolnega enačenja tendence dela oz. njegovih posebej
opaznih pramenov s pripovedovalčevimi in še bolj z avtorjevimi – se pravi
svojimi – stališči ter izhodišči. Zato tudi ni bistveno, ali so njegove besede
o metrični nalogi, ki naj zagotovi ugajanje duhovnikom, mišljene ironično;
dejansko gre samo za svarilo pred poistovetenjem ustvarjalčevih stališč s
pogledi nekaterih oseb pesnitve in za razkritje opustitve misli na (pred-
vsem) literarno javno kariero. Prešeren se je pač dobro zavedal, da celoten
mimohod situacij v Krstu, ki je zaradi obsežnosti tako formalno kakor vse-
binsko sestavljeno delo, mestoma daje posebno težo mislim likov, v katerih
ni najti njegove podvojitve. Čelakovskemu, ki ga opominja, da je prevajalec
Avguština (Prešeren 1969, 345),⁹ se pravi človek, čigar pero ne beleži samo
⁷ Prešeren namreč Čelakovskemu potoži, da bi duhovniki lahko bolj kupovali njegov Krst,
kar pomeni, da je bil pragmatični namen pridobivanja podpore za eksistiranje v pesniški
poklicanosti in ne v odvetniški službi. Recepcijski (ne)odziv na verzno povest leta 1836 je
imel odločilno vlogo pri pesnikovem razumevanju nujnosti, da vztraja v krušni službi in
prizadevanjih za samostojno advokaturo.
⁸ Čisto gotovo Prešeren ni želel, da bi se Čelakovski glede česar koli v Krstu pri Savici mo-
til, zavedal pa se je, da v Pragi živeči Čeh ne more razumeti vseh podrobnosti, ki jih lahko
poznavalec razmer in razmerij v Ljubljani. Zato mu je dal vedeti, da pesnitev nima samo
osebnoizpovedne plasti. Za (pred)romantičnega recipienta je to gotovo pomembno opozo-
rilo. Čelakovski je Prešernovo opozorilo zlahka razumel, saj se je kot literarni avtor sam
poigraval z recipienti; v javnosti ni nastopal samo pod imenom Marcián Hromotluk, tem-
več je verze objavljal tudi pod ženskim psevdonimom Žofie Jandová (gl. opozorilo Dobrave
Moldanove v Moldanová 2001, 49).
⁹ Prešeren poudari distanciranost Čelakovskega od tega, kar kot prevajalec podpisuje, s tem,
da slednjega omenja v nanj naslovljenem pismu kot tretjo osebo, torej kot posredovalca
misli sv. Avguština.
17
sedovalna. Del Krsta je tudi register vsebin Črtomirjeve predvojne sreče
(Prešeren 1969, 188).
Toda večravenskost ni edina težava pri recepciji Prešernove povesti v
verzih. Posamezne misli, občutja in razumevanja v Krstu pri Savici se raz-
likujejo od onih, iz katerih pripovedovalčeva instanca konceptualizira svet
in posega vanj. Na to je pesnik opozoril Františka Ladislava Čelakovskega.
V pismu z dne 22. avgusta 1836 namreč pravi, naj naslovnik pesnitev razu-
me kot metrično nalogo z določenim pragmatičnim namenom v smeri re-
cepcije – služi naj pridobivanju podpore pri duhovnikih, torej najvplivnejši
poklicni skupini med rojaki, kar bi mu zagotovilo eksistenco kot literarne-
mu ustvarjalcu (Prešeren 1969, 345).⁷ Prešeren je s tem mnogokrat proble-
matiziranim opozorilom pri naslovniku, ki je bil njegov najgloblje zaintere-
sirani in najbolje kvalificirani neslovenski bralec,⁸ želel odpraviti romantič-
no samoumevnost popolnega enačenja tendence dela oz. njegovih posebej
opaznih pramenov s pripovedovalčevimi in še bolj z avtorjevimi – se pravi
svojimi – stališči ter izhodišči. Zato tudi ni bistveno, ali so njegove besede
o metrični nalogi, ki naj zagotovi ugajanje duhovnikom, mišljene ironično;
dejansko gre samo za svarilo pred poistovetenjem ustvarjalčevih stališč s
pogledi nekaterih oseb pesnitve in za razkritje opustitve misli na (pred-
vsem) literarno javno kariero. Prešeren se je pač dobro zavedal, da celoten
mimohod situacij v Krstu, ki je zaradi obsežnosti tako formalno kakor vse-
binsko sestavljeno delo, mestoma daje posebno težo mislim likov, v katerih
ni najti njegove podvojitve. Čelakovskemu, ki ga opominja, da je prevajalec
Avguština (Prešeren 1969, 345),⁹ se pravi človek, čigar pero ne beleži samo
⁷ Prešeren namreč Čelakovskemu potoži, da bi duhovniki lahko bolj kupovali njegov Krst,
kar pomeni, da je bil pragmatični namen pridobivanja podpore za eksistiranje v pesniški
poklicanosti in ne v odvetniški službi. Recepcijski (ne)odziv na verzno povest leta 1836 je
imel odločilno vlogo pri pesnikovem razumevanju nujnosti, da vztraja v krušni službi in
prizadevanjih za samostojno advokaturo.
⁸ Čisto gotovo Prešeren ni želel, da bi se Čelakovski glede česar koli v Krstu pri Savici mo-
til, zavedal pa se je, da v Pragi živeči Čeh ne more razumeti vseh podrobnosti, ki jih lahko
poznavalec razmer in razmerij v Ljubljani. Zato mu je dal vedeti, da pesnitev nima samo
osebnoizpovedne plasti. Za (pred)romantičnega recipienta je to gotovo pomembno opozo-
rilo. Čelakovski je Prešernovo opozorilo zlahka razumel, saj se je kot literarni avtor sam
poigraval z recipienti; v javnosti ni nastopal samo pod imenom Marcián Hromotluk, tem-
več je verze objavljal tudi pod ženskim psevdonimom Žofie Jandová (gl. opozorilo Dobrave
Moldanove v Moldanová 2001, 49).
⁹ Prešeren poudari distanciranost Čelakovskega od tega, kar kot prevajalec podpisuje, s tem,
da slednjega omenja v nanj naslovljenem pismu kot tretjo osebo, torej kot posredovalca
misli sv. Avguština.
17
