Page 18 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 18
r Grdina
Personalna ekspresivističnost je v Prešernovi verzni povesti še dodatno
poudarjena z opozorilom na nasprotnost drugačnega pogleda in razume-
vanja od njegovega. Tudi ta je predstavljen z likom iz »Krsta«, z Bogomi-
lo. Različnost je še poudarjena s spolno diferenco.⁵ Multiplikacija Bogo-
milinega duhovnega sveta je v posvetilnem sonetu označena za možnost
drug(ačn)ega človeka. Tistega, ki je lahko srečen – pa čeprav samo skozi
upanje, ki zadeva zagrobno prihodnost (Prešeren 1969, 178). Prav v misli na
dosegljivost takega modusa eksistiranja se drug(ačn)i človek tudi bistveno
razlikuje od avtorja Krsta pri Savici. Temeljna diferenca je v upanju, se pravi
v dojemanju, ali sta predstava in vizija – pa ne samo o zagrobnem življenju
– uresničljivi ali ne.
Prešeren očitno ni bil samo zaradi kronologije Schopenhauerjev in Kier-
kegaardov sodobnik; bistvena je pripadnost isti mišljenjski generaciji. Ti-
sti, ki je odkrila možnost eksistiranja tudi v posameznemu bitju povsem
nenaklonjenem okolju, zaznamovanem s pesimizmom, z osamljenostjo in
brezciljnostjo. Izstop iz klasičnega krščanskega in razsvetljenskega univer-
zalizma je pomenil tujost ljudem teh dveh miselnih usmeritev. Bralec Krsta
si namreč zlahka predstavlja, da bi pesnik, ki bi bil v tej točki drugačen od
Prešerna, ne le omenjal, temveč tudi popisoval Črtomirjeve in Bogomiline
srečne dneve. Za takšnega ustvarjalca bi bil potek njune ljubezenske zgod-
be v dneh miru in sreče bistven. Drugačnemu pesniku bi bilo nemara celo
nujno tematizirati ne zgolj dramatičnih dni vojne med moškimi, temveč
tudi lirike polne mesece miru odnosa med reprezentantoma različnih spo-
lov.⁶ Pripovedovalna instanca v Krstu to dovolj jasno izreče, ko pravi, naj
pevec drug stori, česar on ne. A ta razlika ni vsebinska, temveč samo ube-
⁵ Bogomila, ki se pojavlja v »Krstu«, v svetu Prešernove verzne povesti omogoča ljubezen;
Črtomir nastopa v »Uvodu«, kjer se pojavljajo samo (moški) bojevniki. V tem delu tudi ni
kakšne poklicne delitve. Svet »Uvoda« je enovit – in zgodovinski. Zaznamovan je z ločeva-
njem in nasprotovanjem. V »Krstu«, katerega fikcijska zgodba ne izstopa iz zgodovine, je
treba na to posebej opozoriti z Bogomilinimi besedami: »Ne združenja, ločitve zdaj so časi«
(Prešeren 1969, 192).
⁶ Reprezentativnost Črtomirjevega vedenja za pripadnike moškega spola je dosežena z nje-
govo podobo v »Uvodu«, kjer žensk sploh ni. V »Krstu«, kjer so in kjer se pojavita tudi ribič
in duhovnik, je slika drugačna. Toda tam že ni upodobljen samo moški svet: v tem delu
pesnitve gre za spolno nereducirani svet, ki prenese tudi najrazličnejše netipičnosti. Poleg
tega je jasno povedano, da je bil duhovnik nekoč drugačen: kot druid je bil vsaj duhovni
bojevnik. Njegova vera ni bila vera vsesprejemajoče ljubezni, kakršna je postala s presto-
pom v krščanstvo. Reprezentativnost Bogomilinega vedenja za ženske je dosežena drugače
– z njenim pojavljanjem v »Krstu«. Drugih pripadnic njenega spola ne tam ne kje drugje v
pesnitvi sploh ni.
16
Personalna ekspresivističnost je v Prešernovi verzni povesti še dodatno
poudarjena z opozorilom na nasprotnost drugačnega pogleda in razume-
vanja od njegovega. Tudi ta je predstavljen z likom iz »Krsta«, z Bogomi-
lo. Različnost je še poudarjena s spolno diferenco.⁵ Multiplikacija Bogo-
milinega duhovnega sveta je v posvetilnem sonetu označena za možnost
drug(ačn)ega človeka. Tistega, ki je lahko srečen – pa čeprav samo skozi
upanje, ki zadeva zagrobno prihodnost (Prešeren 1969, 178). Prav v misli na
dosegljivost takega modusa eksistiranja se drug(ačn)i človek tudi bistveno
razlikuje od avtorja Krsta pri Savici. Temeljna diferenca je v upanju, se pravi
v dojemanju, ali sta predstava in vizija – pa ne samo o zagrobnem življenju
– uresničljivi ali ne.
Prešeren očitno ni bil samo zaradi kronologije Schopenhauerjev in Kier-
kegaardov sodobnik; bistvena je pripadnost isti mišljenjski generaciji. Ti-
sti, ki je odkrila možnost eksistiranja tudi v posameznemu bitju povsem
nenaklonjenem okolju, zaznamovanem s pesimizmom, z osamljenostjo in
brezciljnostjo. Izstop iz klasičnega krščanskega in razsvetljenskega univer-
zalizma je pomenil tujost ljudem teh dveh miselnih usmeritev. Bralec Krsta
si namreč zlahka predstavlja, da bi pesnik, ki bi bil v tej točki drugačen od
Prešerna, ne le omenjal, temveč tudi popisoval Črtomirjeve in Bogomiline
srečne dneve. Za takšnega ustvarjalca bi bil potek njune ljubezenske zgod-
be v dneh miru in sreče bistven. Drugačnemu pesniku bi bilo nemara celo
nujno tematizirati ne zgolj dramatičnih dni vojne med moškimi, temveč
tudi lirike polne mesece miru odnosa med reprezentantoma različnih spo-
lov.⁶ Pripovedovalna instanca v Krstu to dovolj jasno izreče, ko pravi, naj
pevec drug stori, česar on ne. A ta razlika ni vsebinska, temveč samo ube-
⁵ Bogomila, ki se pojavlja v »Krstu«, v svetu Prešernove verzne povesti omogoča ljubezen;
Črtomir nastopa v »Uvodu«, kjer se pojavljajo samo (moški) bojevniki. V tem delu tudi ni
kakšne poklicne delitve. Svet »Uvoda« je enovit – in zgodovinski. Zaznamovan je z ločeva-
njem in nasprotovanjem. V »Krstu«, katerega fikcijska zgodba ne izstopa iz zgodovine, je
treba na to posebej opozoriti z Bogomilinimi besedami: »Ne združenja, ločitve zdaj so časi«
(Prešeren 1969, 192).
⁶ Reprezentativnost Črtomirjevega vedenja za pripadnike moškega spola je dosežena z nje-
govo podobo v »Uvodu«, kjer žensk sploh ni. V »Krstu«, kjer so in kjer se pojavita tudi ribič
in duhovnik, je slika drugačna. Toda tam že ni upodobljen samo moški svet: v tem delu
pesnitve gre za spolno nereducirani svet, ki prenese tudi najrazličnejše netipičnosti. Poleg
tega je jasno povedano, da je bil duhovnik nekoč drugačen: kot druid je bil vsaj duhovni
bojevnik. Njegova vera ni bila vera vsesprejemajoče ljubezni, kakršna je postala s presto-
pom v krščanstvo. Reprezentativnost Bogomilinega vedenja za ženske je dosežena drugače
– z njenim pojavljanjem v »Krstu«. Drugih pripadnic njenega spola ne tam ne kje drugje v
pesnitvi sploh ni.
16
