Page 21 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 21
»Nič več se nista videla na sveti«
v svojem življenju zaradi mnenjskih razhajanj z vplivnimi in mogočnimi
sodobniki izkusil marsikaj – med drugim je bil zaradi branja pridig Jana
Husa celo izključen iz gimnazije –, je opozorilo o tendenci lahko razumel
tako. Še posebej zato, ker mu je Prešeren v istem pismu sporočal, da se po
izdaji Krsta pri Savici ukvarja z načrtom za povest v slogu novele Die Zer-
rissenen baltskega Nemca Alexandra barona von Ungern-Sternberga (str.
347), pesnik pa je imel pozneje še druge načrte proznih pripovedi (Paternu
1977, 144–145). V pripovednem tekstu neogibno prihaja vsaj do določenega
pluralizma tendenc. Nekatere od njih so recipientom z jasnimi stališči tuje;
seveda pa tudi avtorju. A narava teksta jih terja. To seveda velja za pripoved
pred modernizmom, ki lahko ohranja le dia- oz. poliloške instance, ne pa
tudi raznoglasja. Od simbolizma naprej so stvari seveda lahko drugačne.
Vsekakor je moral Prešeren v času pisanja Krsta pri Savici in načrtova-
nja novele v slogu Raztrgancev intenzivno razmišljati o tekstih, v katerih
se pojavljajo liki zelo različnih nazorov – zaradi česar so po zunanji in no-
tranji formi povsem drugačni od osebnoizpovedne lirike, čeprav se zdi, da
je o tem moral razmišljati že prej, ko je v »Novi pisariji« govoril o obetu tra-
gedije in evociral Shakespearovo igro Romeo in Julija. Vsi deli pripovedi in
njihove miselne tangente preprosto ne morejo biti uperjeni v eno smer ter
ves čas delovati kot stanovitno delujoč agregat. Združenje posameznih pr-
vin v enotno besedilo – po načelih boja na eni in harmonije na drugi strani –
je izpolnitev zahtevne umetniške naloge, kajti celota vendarle mora biti na
neki način zaključena. Na izziv v tej smeri je Prešeren odgovarjal s Krstom
pri Savici. Pri pesniku bi bila verzna povest bržčas nekak most do napove-
dane prozne: liki v pesnitvi so bili že toliko »nestilizirani«, da bi mogli živeti
v neenovitem svetu eksistence, ki je v 18. stoletju stopil na mesto tistega,
za katerega je bila bistvena esenca,¹¹ in hkrati med raznolikimi karakterji,
kakršni bivajo na svetu od nekdaj: eni neomajni, drugi spremenljivi zaradi
sebe, tretji zaradi drugih . . . A do moderne proze več oz. mnogih glasov Pre-
šeren nazadnje ni prišel: njegova Knjiga – Poezije – se je končala s Krstom
pri Savici. So pa poznejša dela drugih ustvarjalcev, ki so zrasla iz slednjega,
pokazala, da je njegova temeljna struktura že večinstančna in večraven-
ska. Z eno besedo: moderna. In takšna, da omogoča pripoved.¹² Prešeren
¹¹ To Schellingovo dihotomijo je v premisleke slovenske literature uvedel Jože Pogačnik.
¹² O tem se je mogoče prepričati v Juvanovem (2016) kataloškem pregledu izrabe Krsta pri Sa-
vici za palimpsest drugih literarnih stvaritev. Avtor knjige se ni lotil nekoliko zahtevnejše,
a tudi hvaležnejše naloge raziskave idearija Krsta pri Savici, ki bi mogla še bolj poglobljeno
opozoriti na izjemen pomen Prešernove povesti v verzih za slovensko literaturo. Ta je v nje-
nem kulturnem prostoru ustvarila izhodiščne predstave o epski poeziji. Raziskava Marka
19
v svojem življenju zaradi mnenjskih razhajanj z vplivnimi in mogočnimi
sodobniki izkusil marsikaj – med drugim je bil zaradi branja pridig Jana
Husa celo izključen iz gimnazije –, je opozorilo o tendenci lahko razumel
tako. Še posebej zato, ker mu je Prešeren v istem pismu sporočal, da se po
izdaji Krsta pri Savici ukvarja z načrtom za povest v slogu novele Die Zer-
rissenen baltskega Nemca Alexandra barona von Ungern-Sternberga (str.
347), pesnik pa je imel pozneje še druge načrte proznih pripovedi (Paternu
1977, 144–145). V pripovednem tekstu neogibno prihaja vsaj do določenega
pluralizma tendenc. Nekatere od njih so recipientom z jasnimi stališči tuje;
seveda pa tudi avtorju. A narava teksta jih terja. To seveda velja za pripoved
pred modernizmom, ki lahko ohranja le dia- oz. poliloške instance, ne pa
tudi raznoglasja. Od simbolizma naprej so stvari seveda lahko drugačne.
Vsekakor je moral Prešeren v času pisanja Krsta pri Savici in načrtova-
nja novele v slogu Raztrgancev intenzivno razmišljati o tekstih, v katerih
se pojavljajo liki zelo različnih nazorov – zaradi česar so po zunanji in no-
tranji formi povsem drugačni od osebnoizpovedne lirike, čeprav se zdi, da
je o tem moral razmišljati že prej, ko je v »Novi pisariji« govoril o obetu tra-
gedije in evociral Shakespearovo igro Romeo in Julija. Vsi deli pripovedi in
njihove miselne tangente preprosto ne morejo biti uperjeni v eno smer ter
ves čas delovati kot stanovitno delujoč agregat. Združenje posameznih pr-
vin v enotno besedilo – po načelih boja na eni in harmonije na drugi strani –
je izpolnitev zahtevne umetniške naloge, kajti celota vendarle mora biti na
neki način zaključena. Na izziv v tej smeri je Prešeren odgovarjal s Krstom
pri Savici. Pri pesniku bi bila verzna povest bržčas nekak most do napove-
dane prozne: liki v pesnitvi so bili že toliko »nestilizirani«, da bi mogli živeti
v neenovitem svetu eksistence, ki je v 18. stoletju stopil na mesto tistega,
za katerega je bila bistvena esenca,¹¹ in hkrati med raznolikimi karakterji,
kakršni bivajo na svetu od nekdaj: eni neomajni, drugi spremenljivi zaradi
sebe, tretji zaradi drugih . . . A do moderne proze več oz. mnogih glasov Pre-
šeren nazadnje ni prišel: njegova Knjiga – Poezije – se je končala s Krstom
pri Savici. So pa poznejša dela drugih ustvarjalcev, ki so zrasla iz slednjega,
pokazala, da je njegova temeljna struktura že večinstančna in večraven-
ska. Z eno besedo: moderna. In takšna, da omogoča pripoved.¹² Prešeren
¹¹ To Schellingovo dihotomijo je v premisleke slovenske literature uvedel Jože Pogačnik.
¹² O tem se je mogoče prepričati v Juvanovem (2016) kataloškem pregledu izrabe Krsta pri Sa-
vici za palimpsest drugih literarnih stvaritev. Avtor knjige se ni lotil nekoliko zahtevnejše,
a tudi hvaležnejše naloge raziskave idearija Krsta pri Savici, ki bi mogla še bolj poglobljeno
opozoriti na izjemen pomen Prešernove povesti v verzih za slovensko literaturo. Ta je v nje-
nem kulturnem prostoru ustvarila izhodiščne predstave o epski poeziji. Raziskava Marka
19
