Page 22 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 22
r Grdina
bi potemtakem posameznim kiticam vsekakor lahko pripisal različno, ce-
lo poznavalcem njegovega dela presenetljivo tendenco. Prav zaradi tega je
iz pesnitve mogla zrasti vrsta njenih replik, pa tudi nadaljevanje Dominika
Smoleta (2009).
Prešernova izpeljava oz. dopolnitev byronske verzne pripovedi gre zna-
čilno v smer poudarjanja večravenskosti teksta. Slovenski pesnik je na to
bralca opozoril vnaprej, v posvetilnem sonetu Matiju Čopu – s tematizacijo
lastnega razmerja do likov pesnitve in njihovega duhovnega profila. Tudi v
samem Krstu je z vrsticami o drugem pesniku, ki z diferenco dejansko de-
finira njega samega, pustil dovolj pomemben odtis pomembnosti lastnih
občutij in bistvenosti tega, kar je napovedal vnaprej. Celo zgolj k popiso-
vanju sreče je poklican pevec drug. To povsem korespondira z informacijo,
ki jo o sebi in svojem dojemanju sveta daje v posvetilnem sonetu.
Kljub tej samoredukciji, ki je v posvetilnem sonetu na neki način poja-
snjena z nazorsko-občutenjskim istovetenjem med avtorjem in Črtomir-
jem po porazu ter vstopom pod krščanska obnebja, pa ne gre pozabljati, da
je v Prešernovem Krstu pri Savici ljubezen še vedno tematizirana v različnih
oblikah. Ni ravno navzoča v vsej stendhalovski širini (gl. Stendhal 2019), a
vseeno opazno odstopa od stanja, ki je nastopilo s freudovsko stesnitvijo
tega pojma. Gotovo je znameniti dunajski psihoanalitik razbil marsikatero
nepristnost in narejenost v pogosto ritualiziranih manifestacijah oz. izka-
zovanjih ljubezni (Zweig 1970, 76–113), vendar pa je bilo njeno reduciranje,
ki je nastopilo s hipotezo o obstoju libida, usodno za človeški imaginarij in
idearij. Freudovo razlago ljubezni in njenih neverjetno številnih nevrotič-
nih odvodov je sprejela industrija zabave ter užitka in jo razširila po vsem
svetu. Teorija se je tako preobrazila v recept za prakso. Monističnim ideo-
logom in pretežnemu delu filmske industrije se je delovanje s tem močno
olajšalo oz. poenostavilo, saj so lahko definirali kriterije in parametre za
življenje bistvenega pojma. To pa seveda bralcu 20. stoletja otežuje vstop
v svet mnogih oblik ljubezni – že res, da so nekatere otežene ali onemogo-
čene v manifestiranju, a so vseeno normalno človeške in ne defektne –, ki
so jih poznali prejšnji časi.¹³ Tudi doba avtorja Krsta pri Savici.
Byron je sebe v vlogi avtorske oz. pripovedovalske instance od lastnih
pesnitev oddaljil mnogo bolj kakor njegov slovenski sodobnik: bralcu ni
Juvana tako ostaja na registrativni horizontali, ki je v mnogočem značilna za obravnavo
Prešernovega opusa pri njegovem učitelju Borisu Paternuju.
¹³ O stanju v romantike navdihujočem srednjem veku je mogoče brati v intelektualno vplivni
študiji L’Amour et l’Occident Denisa de Rougemonta, ki je prvič izšla pri pariški založbi Plon
leta 1939.
20
bi potemtakem posameznim kiticam vsekakor lahko pripisal različno, ce-
lo poznavalcem njegovega dela presenetljivo tendenco. Prav zaradi tega je
iz pesnitve mogla zrasti vrsta njenih replik, pa tudi nadaljevanje Dominika
Smoleta (2009).
Prešernova izpeljava oz. dopolnitev byronske verzne pripovedi gre zna-
čilno v smer poudarjanja večravenskosti teksta. Slovenski pesnik je na to
bralca opozoril vnaprej, v posvetilnem sonetu Matiju Čopu – s tematizacijo
lastnega razmerja do likov pesnitve in njihovega duhovnega profila. Tudi v
samem Krstu je z vrsticami o drugem pesniku, ki z diferenco dejansko de-
finira njega samega, pustil dovolj pomemben odtis pomembnosti lastnih
občutij in bistvenosti tega, kar je napovedal vnaprej. Celo zgolj k popiso-
vanju sreče je poklican pevec drug. To povsem korespondira z informacijo,
ki jo o sebi in svojem dojemanju sveta daje v posvetilnem sonetu.
Kljub tej samoredukciji, ki je v posvetilnem sonetu na neki način poja-
snjena z nazorsko-občutenjskim istovetenjem med avtorjem in Črtomir-
jem po porazu ter vstopom pod krščanska obnebja, pa ne gre pozabljati, da
je v Prešernovem Krstu pri Savici ljubezen še vedno tematizirana v različnih
oblikah. Ni ravno navzoča v vsej stendhalovski širini (gl. Stendhal 2019), a
vseeno opazno odstopa od stanja, ki je nastopilo s freudovsko stesnitvijo
tega pojma. Gotovo je znameniti dunajski psihoanalitik razbil marsikatero
nepristnost in narejenost v pogosto ritualiziranih manifestacijah oz. izka-
zovanjih ljubezni (Zweig 1970, 76–113), vendar pa je bilo njeno reduciranje,
ki je nastopilo s hipotezo o obstoju libida, usodno za človeški imaginarij in
idearij. Freudovo razlago ljubezni in njenih neverjetno številnih nevrotič-
nih odvodov je sprejela industrija zabave ter užitka in jo razširila po vsem
svetu. Teorija se je tako preobrazila v recept za prakso. Monističnim ideo-
logom in pretežnemu delu filmske industrije se je delovanje s tem močno
olajšalo oz. poenostavilo, saj so lahko definirali kriterije in parametre za
življenje bistvenega pojma. To pa seveda bralcu 20. stoletja otežuje vstop
v svet mnogih oblik ljubezni – že res, da so nekatere otežene ali onemogo-
čene v manifestiranju, a so vseeno normalno človeške in ne defektne –, ki
so jih poznali prejšnji časi.¹³ Tudi doba avtorja Krsta pri Savici.
Byron je sebe v vlogi avtorske oz. pripovedovalske instance od lastnih
pesnitev oddaljil mnogo bolj kakor njegov slovenski sodobnik: bralcu ni
Juvana tako ostaja na registrativni horizontali, ki je v mnogočem značilna za obravnavo
Prešernovega opusa pri njegovem učitelju Borisu Paternuju.
¹³ O stanju v romantike navdihujočem srednjem veku je mogoče brati v intelektualno vplivni
študiji L’Amour et l’Occident Denisa de Rougemonta, ki je prvič izšla pri pariški založbi Plon
leta 1939.
20
