Page 23 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 23
»Nič več se nista videla na sveti«
vnaprej dal kakšnega osebnoizpovednega razumevanjskega ključa – kakor
ga je Prešeren s posvetilnim sonetom Matiju Čopu. Angleški ustvarjalec
je zato mogel reagirati šele na mnenja, ki so se o njegovih verznih pove-
stih artikulirala v javnem prostoru. S komentarji o slednjih pa so se njego-
ve stvaritve povezovale v opus ne samo preko avtorjeve osebnosti, temveč
tudi s spletanjem eksplicitnih tekstnoreferenčnih vezi med posameznimi
deli. Prešeren se je v to cono spustil že v sami izdaji Krsta pri Savici. Hotel
je biti razumljen tudi v tekstu, ki bi zaradi pripovedne narave in zakonito-
sti njene izraznosti lahko povzročal težave tovrstne literature nevajenim
recipientom. Na Slovenskem je bilo možnosti za ustvaritev neustreznih
bralskih predstav mnogo več kakor v anglosaksonskem svetu, možnosti
za naknadno tolmačenje pa bistveno manj. Potrebo po razumevanju pa je
imel Prešeren – kakor dokazujejo razmeroma obsežna epistolarna pojasni-
la enemu najpomembnejših in najkompetentnejših bralcev svojih verzov,
tj. Františku Ladislavu Čelakovskemu¹⁴ – zelo veliko. Od tod je tudi mogoče
razumeti njegovo silovito prizadetost ob Kopitarjevem zavračanju njego-
ve poezije, ki je vodila do neusmiljenih sonetnih verzov po šegi Augusta
Wilhelma von Schlegla (Prešeren 1969, 297–299).
Nekoliko se je treba pomuditi še pri vključitvi Krsta pri Savici v Poezije.
Kaj je sporočeno z verzno povestjo v večji oz. višji celoti? Samo pesnikova
zmožnost ustvarjanja v razsežnejši formi ali še kaj drugega? So Poezije ma-
la enciklopedija pesniških form in dokazovanje, kaj je vse mogoče izraziti v
njih, ali pa kaj več? Matija Čop je v svojem gradivu za Šafarikovo literarno
zgodovino Slovanov poudaril samo to razsežnost Prešernove poezije (gl.
Slodnjak 1986, 129). Značilno je Čop vse Prešernove objave v Krajnski čbe-
lici razglašal za vajo oz. poizkus. Prešernovo označevanje Krsta pri Savici v
pismu Čelakovskemu je opazno drugačno: gre za nalogo. Na tam mestu bi
bilo mogoče začeti razpravo o razlikah med pesnikom in njegovim knjižni-
čarskim sogovornikom, ki jo bo prej ali slej treba opraviti. A bistveno je,
da je težnja po Knjigi, ki je v sebi povsem zaključena – to pa pomeni tudi
enotna –, v Prešernovih Poezijah iz leta 1846 očitna. Je pa opazna tudi že v
pesnikovi prvi samostojni ediciji, v Krstu pri Savici.¹⁵ Knjiga, ki je sledila de-
¹⁴ Prešeren je Čelakovskemu izdatno pojasnjeval tudi sonet o Apelu in čevljarju, ki je bil
usmerjen proti »Slovanov patriarhu« Jerneju Kopitarju, pa tudi še nekatere druge verze
(Prešeren 1969, 337–347).
¹⁵ Predhodnika ima leta 1836 izdani Krst pri Savici v »Sonetnem vencu«, ki je izšel kot priloga
Ilirskemu listu leta 1834. Različna pa je bila usoda obeh tekstov v Poezijah. Medtem ko je Krst
pri Savici doživel dopolnitev z eno oktavo, je bilo formulacijskih sprememb v »Sonetnem
vencu« veliko – tudi v mojstrskem sonetu.
21
vnaprej dal kakšnega osebnoizpovednega razumevanjskega ključa – kakor
ga je Prešeren s posvetilnim sonetom Matiju Čopu. Angleški ustvarjalec
je zato mogel reagirati šele na mnenja, ki so se o njegovih verznih pove-
stih artikulirala v javnem prostoru. S komentarji o slednjih pa so se njego-
ve stvaritve povezovale v opus ne samo preko avtorjeve osebnosti, temveč
tudi s spletanjem eksplicitnih tekstnoreferenčnih vezi med posameznimi
deli. Prešeren se je v to cono spustil že v sami izdaji Krsta pri Savici. Hotel
je biti razumljen tudi v tekstu, ki bi zaradi pripovedne narave in zakonito-
sti njene izraznosti lahko povzročal težave tovrstne literature nevajenim
recipientom. Na Slovenskem je bilo možnosti za ustvaritev neustreznih
bralskih predstav mnogo več kakor v anglosaksonskem svetu, možnosti
za naknadno tolmačenje pa bistveno manj. Potrebo po razumevanju pa je
imel Prešeren – kakor dokazujejo razmeroma obsežna epistolarna pojasni-
la enemu najpomembnejših in najkompetentnejših bralcev svojih verzov,
tj. Františku Ladislavu Čelakovskemu¹⁴ – zelo veliko. Od tod je tudi mogoče
razumeti njegovo silovito prizadetost ob Kopitarjevem zavračanju njego-
ve poezije, ki je vodila do neusmiljenih sonetnih verzov po šegi Augusta
Wilhelma von Schlegla (Prešeren 1969, 297–299).
Nekoliko se je treba pomuditi še pri vključitvi Krsta pri Savici v Poezije.
Kaj je sporočeno z verzno povestjo v večji oz. višji celoti? Samo pesnikova
zmožnost ustvarjanja v razsežnejši formi ali še kaj drugega? So Poezije ma-
la enciklopedija pesniških form in dokazovanje, kaj je vse mogoče izraziti v
njih, ali pa kaj več? Matija Čop je v svojem gradivu za Šafarikovo literarno
zgodovino Slovanov poudaril samo to razsežnost Prešernove poezije (gl.
Slodnjak 1986, 129). Značilno je Čop vse Prešernove objave v Krajnski čbe-
lici razglašal za vajo oz. poizkus. Prešernovo označevanje Krsta pri Savici v
pismu Čelakovskemu je opazno drugačno: gre za nalogo. Na tam mestu bi
bilo mogoče začeti razpravo o razlikah med pesnikom in njegovim knjižni-
čarskim sogovornikom, ki jo bo prej ali slej treba opraviti. A bistveno je,
da je težnja po Knjigi, ki je v sebi povsem zaključena – to pa pomeni tudi
enotna –, v Prešernovih Poezijah iz leta 1846 očitna. Je pa opazna tudi že v
pesnikovi prvi samostojni ediciji, v Krstu pri Savici.¹⁵ Knjiga, ki je sledila de-
¹⁴ Prešeren je Čelakovskemu izdatno pojasnjeval tudi sonet o Apelu in čevljarju, ki je bil
usmerjen proti »Slovanov patriarhu« Jerneju Kopitarju, pa tudi še nekatere druge verze
(Prešeren 1969, 337–347).
¹⁵ Predhodnika ima leta 1836 izdani Krst pri Savici v »Sonetnem vencu«, ki je izšel kot priloga
Ilirskemu listu leta 1834. Različna pa je bila usoda obeh tekstov v Poezijah. Medtem ko je Krst
pri Savici doživel dopolnitev z eno oktavo, je bilo formulacijskih sprememb v »Sonetnem
vencu« veliko – tudi v mojstrskem sonetu.
21
