Page 49 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 49
Sveti Jean je/ni Črtomir pogan
mentov, namreč v načinu selekcije pridobljenega dokumentarnega gradiva,
je možno zaznati vsaj dva različna diskurza.
Pratt je v resnici pazljivo izbiral pripovedno snov iz obeh zgodovinskih
virov. Glede na to, da je linearno, mehanično sledenje viru v pesnitvi osnov-
no načelo pripovedovalčevega oblikovanja naracije, ki ustvarja iluzijo iden-
tifikacije med pripovedovalcem in dokumentarnim virom, lahko tudi se-
lekcijo gradiva razumemo kot premišljeno narativno strategijo, pravzaprav
kot način perspektiviranja lastne fokalizacije. V besedilu je to, kar je iz-
bral, manj pomembno od tistega, kar pripovedovalec namenoma izpusti.
Seznam izpustov je dolg (gl. Redekop 1985), klasificiramo pa jih lahko v
dve skupini. Prvič: izpuščena je večina politično-zgodovinskega konteksta,
zlasti tistega, ki bi izpostavljal politično stanje v Evropi in imperialistične
težnje kolonizacijskih sil. Izpuščen pa je tudi kontekst bojev s staroselci in
nasilnega pokristjanjevanja. Razlog za izpuste ne v enem ne v drugem pri-
meru ni neoporečnost nagovora katoliške interpelacije, marveč so potreb-
ni, da bi ustvarili distanco do francoskega imperializma in do kolonialnih
bojev, v katerih bi vlogo glavnega junaka ošibila vloga kolonialnih sil »sta-
rega sveta«. Izpusti omogočajo narativo gradnje nove družbene skupnosti
»ab ovo« (Pontuale 1992, 74; Redekop 1985, 51; Tschachler 1989, 100), na
drugi strani pa omogočajo reprodukcijo kanadskega mita o mirnem pre-
vzemu indijanskih ozemelj.
Oboje – prikritje francoskega imperializma in reprodukcija mita o mir-
nem prevzemu ozemelj – je pogoj, da je Pratt jezuita Brébeufa lahko kre-
dibilno izbral kot vzor nacionalnega junaka. Pratt se je soočal z dilemo, ki
je pravzaprav identična tisti, ki jo je moral reševati Prešeren ob izbiri Črto-
mirja za junaka svojega Krsta. Nadja Zgonik v kontekstu likovne umetnosti
ugotavlja (2002, 118–127), da slovenska kultura ni premogla pravih zgodo-
vinskih junakov in zgodovinsko pomembnih dogodkov. Prav zato Preše-
ren v Krstu sicer posega k zgodovinskemu motivu, a mu kot nosilca postavi
psevdozgodovinskega junaka in ga tudi zapolni s psevdozgodovinsko snov-
jo, ki je po mnenju Kosa (2001b, 10) podobnejša Valvasorjevim zgodbam o
Avreliju in Drogu kot pa zgodovinski narativi.
Da je imel Pratt pri izbiri mitskega heroja enako težavo kot Prešeren,
nam dokazuje njegova odločitev, da je v pesnitvi Towards the Last Spike po-
segel po kolektivnem subjektu, ki ga na ravni metonimije predstavljata pre-
mier John MacDonald in vodja tehničnega štaba pri gradnji železnice Willi-
am Van Horne. V besedilu Brébeuf in njegovi sobratje je bila njegova strategi-
ja bolj tvegana. Prattova težava je bilo prevladujoče videnje kanadske nacije
kot bikulturne entitete, v katerem sta bila problematičen odnos dominan-
47
mentov, namreč v načinu selekcije pridobljenega dokumentarnega gradiva,
je možno zaznati vsaj dva različna diskurza.
Pratt je v resnici pazljivo izbiral pripovedno snov iz obeh zgodovinskih
virov. Glede na to, da je linearno, mehanično sledenje viru v pesnitvi osnov-
no načelo pripovedovalčevega oblikovanja naracije, ki ustvarja iluzijo iden-
tifikacije med pripovedovalcem in dokumentarnim virom, lahko tudi se-
lekcijo gradiva razumemo kot premišljeno narativno strategijo, pravzaprav
kot način perspektiviranja lastne fokalizacije. V besedilu je to, kar je iz-
bral, manj pomembno od tistega, kar pripovedovalec namenoma izpusti.
Seznam izpustov je dolg (gl. Redekop 1985), klasificiramo pa jih lahko v
dve skupini. Prvič: izpuščena je večina politično-zgodovinskega konteksta,
zlasti tistega, ki bi izpostavljal politično stanje v Evropi in imperialistične
težnje kolonizacijskih sil. Izpuščen pa je tudi kontekst bojev s staroselci in
nasilnega pokristjanjevanja. Razlog za izpuste ne v enem ne v drugem pri-
meru ni neoporečnost nagovora katoliške interpelacije, marveč so potreb-
ni, da bi ustvarili distanco do francoskega imperializma in do kolonialnih
bojev, v katerih bi vlogo glavnega junaka ošibila vloga kolonialnih sil »sta-
rega sveta«. Izpusti omogočajo narativo gradnje nove družbene skupnosti
»ab ovo« (Pontuale 1992, 74; Redekop 1985, 51; Tschachler 1989, 100), na
drugi strani pa omogočajo reprodukcijo kanadskega mita o mirnem pre-
vzemu indijanskih ozemelj.
Oboje – prikritje francoskega imperializma in reprodukcija mita o mir-
nem prevzemu ozemelj – je pogoj, da je Pratt jezuita Brébeufa lahko kre-
dibilno izbral kot vzor nacionalnega junaka. Pratt se je soočal z dilemo, ki
je pravzaprav identična tisti, ki jo je moral reševati Prešeren ob izbiri Črto-
mirja za junaka svojega Krsta. Nadja Zgonik v kontekstu likovne umetnosti
ugotavlja (2002, 118–127), da slovenska kultura ni premogla pravih zgodo-
vinskih junakov in zgodovinsko pomembnih dogodkov. Prav zato Preše-
ren v Krstu sicer posega k zgodovinskemu motivu, a mu kot nosilca postavi
psevdozgodovinskega junaka in ga tudi zapolni s psevdozgodovinsko snov-
jo, ki je po mnenju Kosa (2001b, 10) podobnejša Valvasorjevim zgodbam o
Avreliju in Drogu kot pa zgodovinski narativi.
Da je imel Pratt pri izbiri mitskega heroja enako težavo kot Prešeren,
nam dokazuje njegova odločitev, da je v pesnitvi Towards the Last Spike po-
segel po kolektivnem subjektu, ki ga na ravni metonimije predstavljata pre-
mier John MacDonald in vodja tehničnega štaba pri gradnji železnice Willi-
am Van Horne. V besedilu Brébeuf in njegovi sobratje je bila njegova strategi-
ja bolj tvegana. Prattova težava je bilo prevladujoče videnje kanadske nacije
kot bikulturne entitete, v katerem sta bila problematičen odnos dominan-
47
