Page 45 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 45
Sveti Jean je/ni Črtomir pogan
novodošleka, ki je zoperstavljen ledeni, brezbrižni naravi severa (Potocco
2011, 21).
Eksplicitni Prattov poizkus, da bi v okviru tega mitološkega modela
ustvaril nacionalni ep, je bila pesnitev Towards the Last Spike, ki opisuje
gradnjo kanadske transkontinentalne železnice. Da si je Pratt izbral motiv
železnice, ni nenavadno, saj je železniška povezava omogočila pridružitev
Britanske Kolumbije Dominionu Kanada, obenem pa je Prattu nudila na-
ravno izhodišče za reprezentacijo boja med človekom in širnim naravnim
prostorom kanadskega severa. V odnosu do pesnitve Brébeuf and his Breth-
ren lahko t. i. »nacionalni ep« služi kot izhodišče spričo dveh razlogov: prvi
je vpetost obeh pesnitev v dualizem narava/človek, ki se udejanja v speci-
fični obliki postrazsvetljenske opozicije narava/kultura; drugi razlog je, da
v obeh pesnitvah lahko vidimo poskus udejanjanja skupnega kanadskega
kulturnega oz. kar nacionalnega mita, ki je primarno bikulturni, tj. anglo-
francoski mit, utemeljen na potlačitvi nedominantnih govornih/etničnih
skupin.
Razlike med obema besediloma so zaznavne, ne le zato, ker je v pesni-
tvi Towards the Last Spike namenoma odsotna motivika krščanstva, ampak
predvsem zato, ker vlogo epskega junaka v njej privzame kolektivni su-
bjekt: nacija, ki jo reprezentirata predsednik vlade ter tehnični vodja gra-
dnje. Gradnja zato ni razumljena le kot obvladovanje fizične narave, to-
rej izključno izhajajoč iz razsvetljenske dinamike sopostavljanja naspro-
tja med zunanjo naravo in (notranjo) kulturo, temveč jo lahko razume-
mo tudi kot metaforo za obvladovanje zunanjega ali notranjega »drugega«;
Northrop Frye (1965, 830) v definiciji kanadskega imaginarija poudarja tu-
di in prav obvladovanje notranjega eksistencialnega strahu pred divjino in
tujostjo severa. Dvojnost, ki jo Frye formulira na ravni kanadskega imagi-
narija, James Johnson na vzporedni ravni zaznava ravno v obeh Prattovih
pesnitvah, Towards the Last Spike in Brébeuf and his Brethren, ko zatrjuje,
da Pratt zrcali kulturno razpetost naroda med »religioznim asketizmom
francoske skupnosti« – ki bi v Fryevi terminologiji ustrezal eksistencialne-
mu strahu pred prostorom na relaciji sever – jug – in k zahodu usmerjeno
»tehnološko zmožnostjo angleške protestantske izkušnje« (Johnson 1984,
143–44), ki ustreza obvladovanju zunanjega drugega. Že iz te poenostavlje-
ne interpretacije pa lahko vidimo, da v tradicionalni kanadski nacionalni
mit, ki je nastajal pred sedemdesetimi leti 20. stoletja, niso vključene go-
vorne in etnične skupine izven anglo-frankofone skupnosti, kar je posebej
pomenljivo zato, ker je v nasprotju s tehnološkimi vodstvenimi položaji
manualno delo pri gradnji železnice pripadlo prav njim. Francis Reginald
Scott (1966, 64) je v pesmi »All the Spikes but the Last« razmeroma kma-
43
novodošleka, ki je zoperstavljen ledeni, brezbrižni naravi severa (Potocco
2011, 21).
Eksplicitni Prattov poizkus, da bi v okviru tega mitološkega modela
ustvaril nacionalni ep, je bila pesnitev Towards the Last Spike, ki opisuje
gradnjo kanadske transkontinentalne železnice. Da si je Pratt izbral motiv
železnice, ni nenavadno, saj je železniška povezava omogočila pridružitev
Britanske Kolumbije Dominionu Kanada, obenem pa je Prattu nudila na-
ravno izhodišče za reprezentacijo boja med človekom in širnim naravnim
prostorom kanadskega severa. V odnosu do pesnitve Brébeuf and his Breth-
ren lahko t. i. »nacionalni ep« služi kot izhodišče spričo dveh razlogov: prvi
je vpetost obeh pesnitev v dualizem narava/človek, ki se udejanja v speci-
fični obliki postrazsvetljenske opozicije narava/kultura; drugi razlog je, da
v obeh pesnitvah lahko vidimo poskus udejanjanja skupnega kanadskega
kulturnega oz. kar nacionalnega mita, ki je primarno bikulturni, tj. anglo-
francoski mit, utemeljen na potlačitvi nedominantnih govornih/etničnih
skupin.
Razlike med obema besediloma so zaznavne, ne le zato, ker je v pesni-
tvi Towards the Last Spike namenoma odsotna motivika krščanstva, ampak
predvsem zato, ker vlogo epskega junaka v njej privzame kolektivni su-
bjekt: nacija, ki jo reprezentirata predsednik vlade ter tehnični vodja gra-
dnje. Gradnja zato ni razumljena le kot obvladovanje fizične narave, to-
rej izključno izhajajoč iz razsvetljenske dinamike sopostavljanja naspro-
tja med zunanjo naravo in (notranjo) kulturo, temveč jo lahko razume-
mo tudi kot metaforo za obvladovanje zunanjega ali notranjega »drugega«;
Northrop Frye (1965, 830) v definiciji kanadskega imaginarija poudarja tu-
di in prav obvladovanje notranjega eksistencialnega strahu pred divjino in
tujostjo severa. Dvojnost, ki jo Frye formulira na ravni kanadskega imagi-
narija, James Johnson na vzporedni ravni zaznava ravno v obeh Prattovih
pesnitvah, Towards the Last Spike in Brébeuf and his Brethren, ko zatrjuje,
da Pratt zrcali kulturno razpetost naroda med »religioznim asketizmom
francoske skupnosti« – ki bi v Fryevi terminologiji ustrezal eksistencialne-
mu strahu pred prostorom na relaciji sever – jug – in k zahodu usmerjeno
»tehnološko zmožnostjo angleške protestantske izkušnje« (Johnson 1984,
143–44), ki ustreza obvladovanju zunanjega drugega. Že iz te poenostavlje-
ne interpretacije pa lahko vidimo, da v tradicionalni kanadski nacionalni
mit, ki je nastajal pred sedemdesetimi leti 20. stoletja, niso vključene go-
vorne in etnične skupine izven anglo-frankofone skupnosti, kar je posebej
pomenljivo zato, ker je v nasprotju s tehnološkimi vodstvenimi položaji
manualno delo pri gradnji železnice pripadlo prav njim. Francis Reginald
Scott (1966, 64) je v pesmi »All the Spikes but the Last« razmeroma kma-
43
