Page 50 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 50
cello Potocco
tne anglofone nad frankofono skupnostjo in skupna politična zgodovina,
ki sta jo zaznamovala poraz Francozov pri Quebec Cityju (1759) in soča-
sni nasilni izgon francoske skupnosti iz Akadije (1755–64), prikrita. Zlasti
britanski general James Wolfe (1729–1759), ki je Francoze porazil, je bil za
francosko skupnost problematična figura. Bitka pri Quebec Cityju sicer ni
ostala brez literarnih reprezentacij, vendar junaki dominantne anglofone
kulture, zlasti odločilne bitke, v frankofoni kulturi niso bili primerni kot
identifikacijska točka; Pratt se je zato odločil uporabiti francosko katoli-
ško temo in francoskega junaka, tudi fokalizacija besedila sledi francoskim
poročilom; da bi dosegel tudi identifikacijo anglofone skupnosti, pa je pou-
daril normanske korenine frankofonega junaka. S to identifikacijsko dvoj-
nostjo utemeljuje bikulturni mit, k čemur pripomore namenoma nepro-
blematična raba citatov izvornih jezuitskih poročil v angleškem prevodu,
ki v perspektivi prevoda delujejo (ali to vsaj poizkušajo) kot dokumentarni
temelj obeh kultur.
Posebna težava Prattove vizije bikulturnega mita je v tem, da je tudi v pe-
snitvi Brébeuf in njegovi sobratje posegel po potlačitvi (Tschachler 1989), ki
je hkrati potlačitev nedominantnih jezikovnih skupin in poraz Indijancev
kot simbolnih predstavnikov kanadske »divjine«. Prattova slika je poeno-
stavitev staroselcev na divjake s prevladujočo mentaliteto surovosti. Vir
poenostavitve sta kajpak oba dokumentarna vira in tudi na tej točki nevsi-
ljivo prehajanje med dokumentarnim ter domišljijskim poudarja avtorita-
tivnost kanadske frankofone kolonialistične vizije. Hierarhično večvredno
razmerje do »divjaške skupnosti« doseže vrh tik pred koncem besedila, v
prizoru Brébeufovega mučenja. Kljub sledenju dokumentarnemu viru in
enoviti fokalizaciji sta v prizoru sopostavljena dva diskurza: indijanski, ki
Brébeufovo smrt tolmači na dobesedni ravni, kot ritualno žrtev, ki jo je tre-
ba raztrgati, in krščanski, ki žrtev simbolizira s prenosom v figurativni jezik
in v zunajtelesno, duhovno vizijo (Redekop 1985, 53–55). Figurativni jezik
in simbolično mišljenje sta skozi vse besedilo predstavljena kot hierarhič-
no višja; v prizoru mučenja prevzameta vlogo, ki je v pesnitvi Towards the
Last Spike pripisana tehniki, to je triumf (bikulturnega) naroda – podvr-
ženje in potlačitev neznanega, divjega drugega, utelešenega v naravi ter v
Brébeufu eksplicitno v indijancih. Teritorij in zgodovina nista (več) osmi-
šljena z diskurzom staroselcev, ampak z diskurzom frankofono-anglofone
skupnosti.
Zmaga figurativnega jezika je podprta s še enim in zadnjim izpustom.
Pleme Huronov je bilo zaradi zgrešene vojaške strategije Francozov izbri-
sano. Pratt ne le hote zakrije izbris staroselcev kot osnovo skupne kulturne
48
tne anglofone nad frankofono skupnostjo in skupna politična zgodovina,
ki sta jo zaznamovala poraz Francozov pri Quebec Cityju (1759) in soča-
sni nasilni izgon francoske skupnosti iz Akadije (1755–64), prikrita. Zlasti
britanski general James Wolfe (1729–1759), ki je Francoze porazil, je bil za
francosko skupnost problematična figura. Bitka pri Quebec Cityju sicer ni
ostala brez literarnih reprezentacij, vendar junaki dominantne anglofone
kulture, zlasti odločilne bitke, v frankofoni kulturi niso bili primerni kot
identifikacijska točka; Pratt se je zato odločil uporabiti francosko katoli-
ško temo in francoskega junaka, tudi fokalizacija besedila sledi francoskim
poročilom; da bi dosegel tudi identifikacijo anglofone skupnosti, pa je pou-
daril normanske korenine frankofonega junaka. S to identifikacijsko dvoj-
nostjo utemeljuje bikulturni mit, k čemur pripomore namenoma nepro-
blematična raba citatov izvornih jezuitskih poročil v angleškem prevodu,
ki v perspektivi prevoda delujejo (ali to vsaj poizkušajo) kot dokumentarni
temelj obeh kultur.
Posebna težava Prattove vizije bikulturnega mita je v tem, da je tudi v pe-
snitvi Brébeuf in njegovi sobratje posegel po potlačitvi (Tschachler 1989), ki
je hkrati potlačitev nedominantnih jezikovnih skupin in poraz Indijancev
kot simbolnih predstavnikov kanadske »divjine«. Prattova slika je poeno-
stavitev staroselcev na divjake s prevladujočo mentaliteto surovosti. Vir
poenostavitve sta kajpak oba dokumentarna vira in tudi na tej točki nevsi-
ljivo prehajanje med dokumentarnim ter domišljijskim poudarja avtorita-
tivnost kanadske frankofone kolonialistične vizije. Hierarhično večvredno
razmerje do »divjaške skupnosti« doseže vrh tik pred koncem besedila, v
prizoru Brébeufovega mučenja. Kljub sledenju dokumentarnemu viru in
enoviti fokalizaciji sta v prizoru sopostavljena dva diskurza: indijanski, ki
Brébeufovo smrt tolmači na dobesedni ravni, kot ritualno žrtev, ki jo je tre-
ba raztrgati, in krščanski, ki žrtev simbolizira s prenosom v figurativni jezik
in v zunajtelesno, duhovno vizijo (Redekop 1985, 53–55). Figurativni jezik
in simbolično mišljenje sta skozi vse besedilo predstavljena kot hierarhič-
no višja; v prizoru mučenja prevzameta vlogo, ki je v pesnitvi Towards the
Last Spike pripisana tehniki, to je triumf (bikulturnega) naroda – podvr-
ženje in potlačitev neznanega, divjega drugega, utelešenega v naravi ter v
Brébeufu eksplicitno v indijancih. Teritorij in zgodovina nista (več) osmi-
šljena z diskurzom staroselcev, ampak z diskurzom frankofono-anglofone
skupnosti.
Zmaga figurativnega jezika je podprta s še enim in zadnjim izpustom.
Pleme Huronov je bilo zaradi zgrešene vojaške strategije Francozov izbri-
sano. Pratt ne le hote zakrije izbris staroselcev kot osnovo skupne kulturne
48
