Page 44 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 44
cello Potocco
E. J. Pratt, mitolog kanadske anglofone skupnosti
Leta 1940 je v Torontu izšla pesnitev Brébeuf and his Brethren Edwina Johna
Pratta (1882–1964), ki ga kanadska literarna veda označuje kot »prehodne-
ga modernista« (Djwa 1977), tj. kot most med romanticizmom in moder-
nizmom. Tudi Prešernov Krst lahko po Juvanovi interpretaciji razumemo
kot prelom s tradicionalno žanrsko matriko – in kar je še pomembneje, s
tradicionalnim idejnim horizontom romantike. Poleg že omenjenih apo-
rij, različnih perspektiv, ambivalenc, polisemij in podobnega Juvan opo-
zarja na dva vidika Krsta, ki razgrajujeta (domnevno) romantično težnjo
k totalizaciji. Najprej opozarja na Prešernovo žanrsko »degradacijo« Krsta,
ki se kot »povest v verzih« ali celo »metrična naloga« izmika poskusu ne
le žanrskega, ampak tudi idejnega poenotenja, kakršno naj bi bilo značil-
no za nacionalni ep (Juvan 2002, 354–356); obenem naj bi zlasti struktura
Črtomirjeve zgodba kazala na »[m]oderno koncepcijo eksistence, ki se ne
more utemeljiti na nobeni metafizični identiteti« (str. 357). Tudi Pratt v ce-
lotnem svojem delu postavlja pod vprašaj subjektovo totaliteto in še zlasti
absolutnost v odnosu do zunanjih sil, vendar je pri njem rušenje subjekta
zaznavno izključno na tematski ravni, kot konflikt med človekom in nara-
vo, medtem ko na ravni oblike (z izjemo nekaterih lirskih pesmi) zavestno
teži ne le k totalizaciji, marveč v svojih zadnjih dveh pesnitvah tudi k eks-
plicitnemu poizkusu stvaritve nacionalnega epa.
Tematizacija narave je pri Prattu dediščina kanadske različice postro-
mantike: kot opozarja Richard Arnold in kot sem pokazal tudi sam, zlasti
pri Archibaldu Lampmanu (1861–1899) dvoumno podobje v zvezi z nara-
vo ruši neproblematično transcendentalistično identifikacijo lirskega su-
bjekta z naravo (prim. Arnold 1981; Potocco 2011, 22–23), kar je tudi sicer
značilno za generacijo t. i. konfederacijskih pesnikov, ki ji Lampman pri-
pada. Že pri Lampmanu bi v porajajoči se negativni, človeku nasprotujoči
percepciji narave lahko videli odsev Darwinove evolucijske teorije, še toli-
ko bolj to velja za Pratta (Reimer 1976). Pri slednjem se po mnenju Sandre
Djwa darvinistični evolucionizem nasloni na njegovo krščansko prepriča-
nje, a se poveže tudi z deterministično filozofijo (Djwa 1989, xxi), tako pa
se reprezentacija brutalnosti narave še bolj osamosvoji. Še več, zunaj te-
ga odnosa ni mogoče tolmačiti niti Prattovega odnosa do tehnike – ki je
izpostavljen zlasti v pesnitvah The Titanic (1935) in Towards the Last Spike
(1952) – niti odnosa do staroselcev, ki je v ospredju v pesnitvi Brébeuf and
his Brethren. Darvinistična ideja in deterministična filozofija najverjetne-
je podlagata tudi model, ki se je kasneje uveljavil kot temelj kanadskega
kulturnega mita, in sicer reprezentacijo (eksistencialno) krhkega človeka,
42
E. J. Pratt, mitolog kanadske anglofone skupnosti
Leta 1940 je v Torontu izšla pesnitev Brébeuf and his Brethren Edwina Johna
Pratta (1882–1964), ki ga kanadska literarna veda označuje kot »prehodne-
ga modernista« (Djwa 1977), tj. kot most med romanticizmom in moder-
nizmom. Tudi Prešernov Krst lahko po Juvanovi interpretaciji razumemo
kot prelom s tradicionalno žanrsko matriko – in kar je še pomembneje, s
tradicionalnim idejnim horizontom romantike. Poleg že omenjenih apo-
rij, različnih perspektiv, ambivalenc, polisemij in podobnega Juvan opo-
zarja na dva vidika Krsta, ki razgrajujeta (domnevno) romantično težnjo
k totalizaciji. Najprej opozarja na Prešernovo žanrsko »degradacijo« Krsta,
ki se kot »povest v verzih« ali celo »metrična naloga« izmika poskusu ne
le žanrskega, ampak tudi idejnega poenotenja, kakršno naj bi bilo značil-
no za nacionalni ep (Juvan 2002, 354–356); obenem naj bi zlasti struktura
Črtomirjeve zgodba kazala na »[m]oderno koncepcijo eksistence, ki se ne
more utemeljiti na nobeni metafizični identiteti« (str. 357). Tudi Pratt v ce-
lotnem svojem delu postavlja pod vprašaj subjektovo totaliteto in še zlasti
absolutnost v odnosu do zunanjih sil, vendar je pri njem rušenje subjekta
zaznavno izključno na tematski ravni, kot konflikt med človekom in nara-
vo, medtem ko na ravni oblike (z izjemo nekaterih lirskih pesmi) zavestno
teži ne le k totalizaciji, marveč v svojih zadnjih dveh pesnitvah tudi k eks-
plicitnemu poizkusu stvaritve nacionalnega epa.
Tematizacija narave je pri Prattu dediščina kanadske različice postro-
mantike: kot opozarja Richard Arnold in kot sem pokazal tudi sam, zlasti
pri Archibaldu Lampmanu (1861–1899) dvoumno podobje v zvezi z nara-
vo ruši neproblematično transcendentalistično identifikacijo lirskega su-
bjekta z naravo (prim. Arnold 1981; Potocco 2011, 22–23), kar je tudi sicer
značilno za generacijo t. i. konfederacijskih pesnikov, ki ji Lampman pri-
pada. Že pri Lampmanu bi v porajajoči se negativni, človeku nasprotujoči
percepciji narave lahko videli odsev Darwinove evolucijske teorije, še toli-
ko bolj to velja za Pratta (Reimer 1976). Pri slednjem se po mnenju Sandre
Djwa darvinistični evolucionizem nasloni na njegovo krščansko prepriča-
nje, a se poveže tudi z deterministično filozofijo (Djwa 1989, xxi), tako pa
se reprezentacija brutalnosti narave še bolj osamosvoji. Še več, zunaj te-
ga odnosa ni mogoče tolmačiti niti Prattovega odnosa do tehnike – ki je
izpostavljen zlasti v pesnitvah The Titanic (1935) in Towards the Last Spike
(1952) – niti odnosa do staroselcev, ki je v ospredju v pesnitvi Brébeuf and
his Brethren. Darvinistična ideja in deterministična filozofija najverjetne-
je podlagata tudi model, ki se je kasneje uveljavil kot temelj kanadskega
kulturnega mita, in sicer reprezentacijo (eksistencialno) krhkega človeka,
42
