Page 48 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 48
cello Potocco
tovo besedilo od Krsta najbistveneje loči dosledni historicizem; Prattovi
pesnitvi v kanadski literarni vedi veljata za tipični primer t. i. dokumenta-
ristične poezije, o kateri Dorothy Livesay zatrjuje, da temelji na dokumen-
tiranih dejstvih nekega zgodovinskega dogajanja, ki so po navadi nanizana
brez fikcijskih vložkov (gl. Archer 1988, 43). Dosledna zvestoba virom nu-
di manj možnosti za oblikovanje različnih diskurzov; to velja vsaj na ravni
časovnega in logično-kavzalnega oblikovanja fabule. V Prešernovem Krstu
na razklanost in na posledično raznolikost interpretacij vpliva v prvi vrsti
strukturiranost besedila na dve – če štejemo še posvetilo Matiji Čopu, tri
– strukturni/-e enoti/-e. Vsaka od enot je s fabulo (»javni« boj/»intimna«
spreobrnitev) ter z obliko (sonet, tercina, stanca) nosilka ene od tekstual-
nih perspektiv. Pratt zaradi sledenja zgodovinskemu viru take strukturne
razcepljenosti zavestno ne udejanji; na edini rez naletimo na koncu bese-
dila, ko je povzdignjenje jezuitskih misijonarjev s prolepso prestavljeno iz
preteklega v sedanji čas.
Prattov glavni zgodovinski vir so bila jezuitska poročila Relations des
Jésuites de la Nouvelle-France med letoma 1623 in 1673, konkretno tista pred
letom Brébeufove smrti (1649); občasno se kot vir pojavi tudi zgodovinski
prikaz jezuitskega delovanja Francisa Parkmana (1823–1893) The Jesuits in
North America in the Seventeenth Century (1867). Prattovo besedilo s formal-
no členitvijo popolnoma sledi delitvi jezuitskih poročil (Pontuale 1992), to
pomeni, da si je namenoma izbral linearno narativo z mehaničnim načelom
členitve po letnicah, občasno celo po datumih posamičnih jezuitskih pisem
in zapisov oz. po posameznih fazah v delovanju misijona. Svoj vir pogosto
citira, še pogosteje parafrazira z razmeroma majhnimi odmiki v primerja-
vi z izvirnikom (Nyland 1977). Jasno je, da je na ta način bolj od Prešerna
omejen tudi pri rabi jezika in posledično pri rabi diskurza/diskurzov. Ta-
kšna linearna, mehanična in »citatna« narativa, se zdi, s svojo avtoritativ-
nostjo pripomore k spoznavni identifikaciji bralca, potrebni za intendirano
ideološko interpelacijo (Potocco 2006, 7). Enako lahko predpostavimo gle-
de načina, kako so v pesnitvi uporabljeni zgodovinski dokumenti, in sicer
nevsiljivo, brez izrazitih grafičnih opozoril, da gre za citat ali parafrazo (Re-
dekop 1985). Vendar nas vse to ne sme zavesti k sklepanju, da je pri Prattu
prisoten en sam in enoznačen (ideološki) diskurz. Natanko v rabi doku-
kristjanjevalec; njuna pozicija v odnosu do krščanske vere je torej v trajanju pesnitve dia-
metralno nasprotna. Na globlji, strukturni ravni pa je jasno, da je Črtomir v glavnem delu
Krsta »šibek«, poražen junak, Bréubeuf pa – četudi na videz poražen – je vzor notranje moči
in nosilec moralne zmage.
46
tovo besedilo od Krsta najbistveneje loči dosledni historicizem; Prattovi
pesnitvi v kanadski literarni vedi veljata za tipični primer t. i. dokumenta-
ristične poezije, o kateri Dorothy Livesay zatrjuje, da temelji na dokumen-
tiranih dejstvih nekega zgodovinskega dogajanja, ki so po navadi nanizana
brez fikcijskih vložkov (gl. Archer 1988, 43). Dosledna zvestoba virom nu-
di manj možnosti za oblikovanje različnih diskurzov; to velja vsaj na ravni
časovnega in logično-kavzalnega oblikovanja fabule. V Prešernovem Krstu
na razklanost in na posledično raznolikost interpretacij vpliva v prvi vrsti
strukturiranost besedila na dve – če štejemo še posvetilo Matiji Čopu, tri
– strukturni/-e enoti/-e. Vsaka od enot je s fabulo (»javni« boj/»intimna«
spreobrnitev) ter z obliko (sonet, tercina, stanca) nosilka ene od tekstual-
nih perspektiv. Pratt zaradi sledenja zgodovinskemu viru take strukturne
razcepljenosti zavestno ne udejanji; na edini rez naletimo na koncu bese-
dila, ko je povzdignjenje jezuitskih misijonarjev s prolepso prestavljeno iz
preteklega v sedanji čas.
Prattov glavni zgodovinski vir so bila jezuitska poročila Relations des
Jésuites de la Nouvelle-France med letoma 1623 in 1673, konkretno tista pred
letom Brébeufove smrti (1649); občasno se kot vir pojavi tudi zgodovinski
prikaz jezuitskega delovanja Francisa Parkmana (1823–1893) The Jesuits in
North America in the Seventeenth Century (1867). Prattovo besedilo s formal-
no členitvijo popolnoma sledi delitvi jezuitskih poročil (Pontuale 1992), to
pomeni, da si je namenoma izbral linearno narativo z mehaničnim načelom
členitve po letnicah, občasno celo po datumih posamičnih jezuitskih pisem
in zapisov oz. po posameznih fazah v delovanju misijona. Svoj vir pogosto
citira, še pogosteje parafrazira z razmeroma majhnimi odmiki v primerja-
vi z izvirnikom (Nyland 1977). Jasno je, da je na ta način bolj od Prešerna
omejen tudi pri rabi jezika in posledično pri rabi diskurza/diskurzov. Ta-
kšna linearna, mehanična in »citatna« narativa, se zdi, s svojo avtoritativ-
nostjo pripomore k spoznavni identifikaciji bralca, potrebni za intendirano
ideološko interpelacijo (Potocco 2006, 7). Enako lahko predpostavimo gle-
de načina, kako so v pesnitvi uporabljeni zgodovinski dokumenti, in sicer
nevsiljivo, brez izrazitih grafičnih opozoril, da gre za citat ali parafrazo (Re-
dekop 1985). Vendar nas vse to ne sme zavesti k sklepanju, da je pri Prattu
prisoten en sam in enoznačen (ideološki) diskurz. Natanko v rabi doku-
kristjanjevalec; njuna pozicija v odnosu do krščanske vere je torej v trajanju pesnitve dia-
metralno nasprotna. Na globlji, strukturni ravni pa je jasno, da je Črtomir v glavnem delu
Krsta »šibek«, poražen junak, Bréubeuf pa – četudi na videz poražen – je vzor notranje moči
in nosilec moralne zmage.
46
