Page 46 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 46
cello Potocco
lu po izidu Prattove pesnitve, leta 1966, opozoril na to dejstvo in ustvaril
enega od splošnih mest zlasti postkolonialne kritike Prattovega pesništva:
»Where are the thousands from China [. . .] Is all Canada has to say to them
written in the Chinese / Immigration Act?«
Prattovo zanimanje za tehniko bi nemara lahko videli kot odsev moder-
nizma, vendar njegov odnos do tehnike ni vselej odnos fascinacije; tehnika
v njegovih delih celo ni čisto vselej zmagovalni element podreditve, najizra-
ziteje je v binarizmu kultura/narava poražena v pesnitvi The Titanic (1935),
kjer narava, poosebljena v metafori »kremplja« ledene gore, prevlada nad
človekovim kulturnim in tehnološkim dosežkom. Pri Prattu je torej tehni-
ka vpeta v razsvetljenski oz. postrazsvetljenski vzorec kultivacije narave,
ki ga je v kanadsko poezijo vnesel Oliver Goldsmith (1794–1861) s svojo pe-
snitvijo The Rising Village (1825).¹ Vzorec, ki ga je uporabil Goldsmith, hote
ali nehote predpostavlja, da si v binarizmu narava/kultura nasproti stoji-
ta specifična narava, tj. narava »zlobnega severa«,² in človek prišlek. Če je
pri Goldsmithu prišlek še vedno britanski kolonialni podaljšek, je v času
Prattovega pisanja vsled znatnih političnih in kulturnih sprememb na se-
veru novega kontinenta nasprotnik v binarizmu kultura/narava pridobil
določnejšo lastno identiteto – spričo česar tudi ni bilo dopustno, da bi bil
poražen. To je morda najpomembnejša skupna točka pesnitev Towards the
Last Spike in Brébeuf and his Brethren. Britanski kolonializem, ki ni bil le
politični, ampak tudi kulturni – Frye in Margaret Atwood sta za opis ka-
nadske mentalitete pogosto uporabljala izraz »kolonialna mentaliteta« –,
je sprožal potrebo po nacionalno pomembnem besedilu in heroju, skratka,
po nacionalnem ideološkem diskurzu tudi več kot sto let po romantičnem
nacionalizmu habsburške pomladi narodov.
Brébeuf and his Brethren
Podobno kot pri Prešernu je potreba po nacionalnem ideološkem tekstu –
znotraj (v Kanadi ošibljenega) kolonialnega pritiska – tudi v interpretaciji
¹ »Kanadski« Oliver Goldsmith je nečak slavnejšega »irskega« Goldsmitha, avtorja Pamele in
Župnika Wakefieldskega, a tudi pesnitve The Deserted Village (1770), katere nadaljevanje in
zrcalna obdelava je The Rising Village. Interpretacije kanadskega besedila so razmeroma ra-
znolike, vendar je prevladalo stališče, da je pesnitev v veliki meri posnetek svoje vzornice,
predvsem pa, da ne premore refleksije do kolonializma, marveč prevzame nekritično per-
spektivo britanskih kolonizatorjev.
² Izraz malevolent north (angl.) privzemam iz naslova ene od esejističnih knjig Margaret
Atwood, s primerno distanco do pretirano generalizirajočih koncepcij imaginarija, kakršno
izraža tudi trop »zlobni sever«.
44
lu po izidu Prattove pesnitve, leta 1966, opozoril na to dejstvo in ustvaril
enega od splošnih mest zlasti postkolonialne kritike Prattovega pesništva:
»Where are the thousands from China [. . .] Is all Canada has to say to them
written in the Chinese / Immigration Act?«
Prattovo zanimanje za tehniko bi nemara lahko videli kot odsev moder-
nizma, vendar njegov odnos do tehnike ni vselej odnos fascinacije; tehnika
v njegovih delih celo ni čisto vselej zmagovalni element podreditve, najizra-
ziteje je v binarizmu kultura/narava poražena v pesnitvi The Titanic (1935),
kjer narava, poosebljena v metafori »kremplja« ledene gore, prevlada nad
človekovim kulturnim in tehnološkim dosežkom. Pri Prattu je torej tehni-
ka vpeta v razsvetljenski oz. postrazsvetljenski vzorec kultivacije narave,
ki ga je v kanadsko poezijo vnesel Oliver Goldsmith (1794–1861) s svojo pe-
snitvijo The Rising Village (1825).¹ Vzorec, ki ga je uporabil Goldsmith, hote
ali nehote predpostavlja, da si v binarizmu narava/kultura nasproti stoji-
ta specifična narava, tj. narava »zlobnega severa«,² in človek prišlek. Če je
pri Goldsmithu prišlek še vedno britanski kolonialni podaljšek, je v času
Prattovega pisanja vsled znatnih političnih in kulturnih sprememb na se-
veru novega kontinenta nasprotnik v binarizmu kultura/narava pridobil
določnejšo lastno identiteto – spričo česar tudi ni bilo dopustno, da bi bil
poražen. To je morda najpomembnejša skupna točka pesnitev Towards the
Last Spike in Brébeuf and his Brethren. Britanski kolonializem, ki ni bil le
politični, ampak tudi kulturni – Frye in Margaret Atwood sta za opis ka-
nadske mentalitete pogosto uporabljala izraz »kolonialna mentaliteta« –,
je sprožal potrebo po nacionalno pomembnem besedilu in heroju, skratka,
po nacionalnem ideološkem diskurzu tudi več kot sto let po romantičnem
nacionalizmu habsburške pomladi narodov.
Brébeuf and his Brethren
Podobno kot pri Prešernu je potreba po nacionalnem ideološkem tekstu –
znotraj (v Kanadi ošibljenega) kolonialnega pritiska – tudi v interpretaciji
¹ »Kanadski« Oliver Goldsmith je nečak slavnejšega »irskega« Goldsmitha, avtorja Pamele in
Župnika Wakefieldskega, a tudi pesnitve The Deserted Village (1770), katere nadaljevanje in
zrcalna obdelava je The Rising Village. Interpretacije kanadskega besedila so razmeroma ra-
znolike, vendar je prevladalo stališče, da je pesnitev v veliki meri posnetek svoje vzornice,
predvsem pa, da ne premore refleksije do kolonializma, marveč prevzame nekritično per-
spektivo britanskih kolonizatorjev.
² Izraz malevolent north (angl.) privzemam iz naslova ene od esejističnih knjig Margaret
Atwood, s primerno distanco do pretirano generalizirajočih koncepcij imaginarija, kakršno
izraža tudi trop »zlobni sever«.
44
