Page 19 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 19
Uvod: Socialistično kmetijstvo med ideologijo in pragmatizmom
mom oblasti se kasneje v strokovni javnosti uveljavi termin mešane kme-
tije. Izraz je nastal po vzoru na termin part-time farming v tuji literaturi.
Vsebinsko se termina ujemata. Kriterij za opredeljevanje statusa kot me-
šana kmetija so viri dohodkov, to je kombinacija dohodkov iz kmetijstva
in izven agrarnih dejavnosti (Barbič 1990, 16–29; Fuller 1990).
Za razumevanje širšega konteksta pojava mešanih kmetij je treba do-
dati nekaj pojasnil. Oživljena dolgoročna logika kmečke ekonomije je bila
vendarle utesnjena s političnimi in ekonomskimi ukrepi socialističnih
oblasti. Podržavljenje zemlje je še dodatno prispevalo k razdrobljenosti
posesti. Ni presenečenje, da je bila drobnolastniška struktura težava za
intenziviranje proizvodnje zasebnih kmetij. K temu so se pridruževa-
li neugoden davčni sistem, relativna raven cen v škodo kmetijstva, niz-
ke odkupne cene kmetijskih pridelkov, da ne govorimo o restrikcijah pri
obsegu zemlje, nakupu mehanizacije in obsegu investicij v zasebno kme-
tijstvo. Svoj delež je prispevala še socialna podrejenost kmetov, ki dolgo
časa niso imeli pravice do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
Če so bili redno zaposleni, so pridobili vse socialne pravice. Tudi politika
intenzivne industrializacije države ni bila ravno v prid kmetijstva. Zato
je nastopil beg s podeželja v mesta, deagrarizacija je bila hiter proces. Ana
Barbič argumentira (1990, 128–129), da sta »zanesljiv in reden dohodek
ter zagotovljena socialna varnost, ki jo je nudila redna zaposlitev, [...] vsaj
deloma odtegnila kmetijstvu tudi velik del kmečkega prebivalstva, ki si-
cer kmetovanja ni želelo povsem opustiti«.
V procesu krepitve deleža mešanih kmetij je nastopilo družbe-
no nerazumevanje tega pojava. Niso ga razumeli kot sistemsko značil-
nost kmečke ekonomije, temveč kot neke vrste družbeno in ekonomsko
anomalijo – ne sicer s temi besedami, a v vrednostnem smislu ne prav da-
leč. Ena od raziskav, ki je v ospredje postavila ugled kmečkega poklica v
drugi polovici 20. stoletja, se je zaključila s spoznanjem o veliki kritičnos-
ti javnosti do kmetstva kot posebnega družbenega in ekonomskega slo-
ja. Na osnovi skorajda polstoletnih raziskav javnega mnenja je bilo oči-
tno, da kmečki poklic velja za enega najmanj uglednih v družbi. Ni bilo
mogoče prezreti tudi drugega sklepa raziskave, namreč da naj bi bile me-
šane kmetije škodljive. Po javnem mnenju naj bi bili ravno ti ljudje, ki so
kombinirali dohodke iz redne zaposlitve in kmetijstva, odgovorni za za-
nemarjanje kmetijske zemlje in tradicionalne kmetijske kulturne pokraji-
ne. Hkrati naj bi bili zaradi preutrujenosti tudi manj učinkoviti na rednih
delovnih mestih (Razpotnik Visković in Seručnik 2013). Na tak negativi-
19
mom oblasti se kasneje v strokovni javnosti uveljavi termin mešane kme-
tije. Izraz je nastal po vzoru na termin part-time farming v tuji literaturi.
Vsebinsko se termina ujemata. Kriterij za opredeljevanje statusa kot me-
šana kmetija so viri dohodkov, to je kombinacija dohodkov iz kmetijstva
in izven agrarnih dejavnosti (Barbič 1990, 16–29; Fuller 1990).
Za razumevanje širšega konteksta pojava mešanih kmetij je treba do-
dati nekaj pojasnil. Oživljena dolgoročna logika kmečke ekonomije je bila
vendarle utesnjena s političnimi in ekonomskimi ukrepi socialističnih
oblasti. Podržavljenje zemlje je še dodatno prispevalo k razdrobljenosti
posesti. Ni presenečenje, da je bila drobnolastniška struktura težava za
intenziviranje proizvodnje zasebnih kmetij. K temu so se pridruževa-
li neugoden davčni sistem, relativna raven cen v škodo kmetijstva, niz-
ke odkupne cene kmetijskih pridelkov, da ne govorimo o restrikcijah pri
obsegu zemlje, nakupu mehanizacije in obsegu investicij v zasebno kme-
tijstvo. Svoj delež je prispevala še socialna podrejenost kmetov, ki dolgo
časa niso imeli pravice do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
Če so bili redno zaposleni, so pridobili vse socialne pravice. Tudi politika
intenzivne industrializacije države ni bila ravno v prid kmetijstva. Zato
je nastopil beg s podeželja v mesta, deagrarizacija je bila hiter proces. Ana
Barbič argumentira (1990, 128–129), da sta »zanesljiv in reden dohodek
ter zagotovljena socialna varnost, ki jo je nudila redna zaposlitev, [...] vsaj
deloma odtegnila kmetijstvu tudi velik del kmečkega prebivalstva, ki si-
cer kmetovanja ni želelo povsem opustiti«.
V procesu krepitve deleža mešanih kmetij je nastopilo družbe-
no nerazumevanje tega pojava. Niso ga razumeli kot sistemsko značil-
nost kmečke ekonomije, temveč kot neke vrste družbeno in ekonomsko
anomalijo – ne sicer s temi besedami, a v vrednostnem smislu ne prav da-
leč. Ena od raziskav, ki je v ospredje postavila ugled kmečkega poklica v
drugi polovici 20. stoletja, se je zaključila s spoznanjem o veliki kritičnos-
ti javnosti do kmetstva kot posebnega družbenega in ekonomskega slo-
ja. Na osnovi skorajda polstoletnih raziskav javnega mnenja je bilo oči-
tno, da kmečki poklic velja za enega najmanj uglednih v družbi. Ni bilo
mogoče prezreti tudi drugega sklepa raziskave, namreč da naj bi bile me-
šane kmetije škodljive. Po javnem mnenju naj bi bili ravno ti ljudje, ki so
kombinirali dohodke iz redne zaposlitve in kmetijstva, odgovorni za za-
nemarjanje kmetijske zemlje in tradicionalne kmetijske kulturne pokraji-
ne. Hkrati naj bi bili zaradi preutrujenosti tudi manj učinkoviti na rednih
delovnih mestih (Razpotnik Visković in Seručnik 2013). Na tak negativi-
19
