Page 159 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
Za boljši življenjski standard
hkrati kmetujejo): 12,9 %. Ugodnosti zaposlitve, kot sta zanesljiv in reden
dohodek ter socialna varnost, so kmetijstvu deloma odtegnile tudi velik
del kmečkega prebivalstva, ki kmetovanja sicer ni želelo povsem opusti-
ti (Barbič 1990, 74, 133).
Agrarna reforma leta 1945 je povečala število manjših kmečkih go-
spodarstev. Povprečna velikost kmetije je znašala 6,8 ha, do leta 1981 pa
se je zmanjšala za 1,3 ha. Poleg majhnosti obdelovalnih posestev je na
pospeševanje deagrarizacije vplivalo tudi to, da je v Jugoslaviji v kmetij-
ski lastniški strukturi prevladoval zasebni sektor (Prinčič 2013, 262–263).
Med polproletarci so bili najbolj zastopani tisti z majhnimi kmetijami. V
začetku 60. let je bilo med posestniki z do 0,5 ha velikimi posestvi tri če-
trtine polproletarcev, medtem ko se je izven kmetijstva zaposlila le tretji-
na tistih, ki so imeli 10 in več ha velike kmetije. V mešanih gospodarstvih
je dohodek, ki so ga ustvarjali zaposleni izven kmetijstva, postajal z leti
čedalje pomembnejši. Med denarnimi prejemki kmečkih gospodinjstev
so od srede 60. let prevladovali tisti, ki so bili ustvarjeni izven kmetijske
dejavnosti na kmetiji. Sredi 50. let je bilo dve tretjini denarnih prejemkov
ustvarjenih v kmetijstvu, izven njega tretjina. Ta razmerja so se nenehno
spreminjala tako, da je delež denarnega dohodka izven kmečkega gospo-
darstva rasel. Leta 1960 je kmečko gospodarstvo ustvarilo le še polovico
denarnih prejemkov iz kmetijske dejavnosti, do konca 60. let pa manj kot
tretjino. Od srede 60. let so člani kmečkega gospodinjstva, zaposleni iz-
ven kmetijstva, prinašali domov več denarja, kot so ga ustvarili s kmeto-
vanjem. Pri polproletarcih je viden vzajemni odnos agrarnega in neagrar-
nega sektorja pri modernizaciji; delovna sila za neagrarne dejavnosti je
prihajala z vasi, kamor se je vračal zaslužek, ki je pomenil sredstvo za mo-
dernizacijo kmetijstva (Čepič 2002, 60).
Snovalec jugoslovanske kmetijske politike zgodnjega socializma
Edvard Kardelj je v povečani proizvodnji in novi organizaciji kmetijstva
videl sredstvo za uspešno industrializacijo, a se hkrati zavedal, da mora-
ta biti razvoj kmetijstva in industrije skladna ter da kmetijstvo ne sme
zaostajati. Pogoja za »rekonstrukcijo« kmetijstva sta bila zanj tehnolo-
ški napredek in večja uporaba strojev. Za to je bila pogoj drugačna or-
ganizacija kmetijske proizvodnje, ki jo je videl v zadružništvu (Prinčič
2002a). Glavni cilj obnovljenega samoupravnega gospodarskega sistema
z leta 1953 sprejeto ustavo je bil preoblikovati državno lastnino v družbe-
159
hkrati kmetujejo): 12,9 %. Ugodnosti zaposlitve, kot sta zanesljiv in reden
dohodek ter socialna varnost, so kmetijstvu deloma odtegnile tudi velik
del kmečkega prebivalstva, ki kmetovanja sicer ni želelo povsem opusti-
ti (Barbič 1990, 74, 133).
Agrarna reforma leta 1945 je povečala število manjših kmečkih go-
spodarstev. Povprečna velikost kmetije je znašala 6,8 ha, do leta 1981 pa
se je zmanjšala za 1,3 ha. Poleg majhnosti obdelovalnih posestev je na
pospeševanje deagrarizacije vplivalo tudi to, da je v Jugoslaviji v kmetij-
ski lastniški strukturi prevladoval zasebni sektor (Prinčič 2013, 262–263).
Med polproletarci so bili najbolj zastopani tisti z majhnimi kmetijami. V
začetku 60. let je bilo med posestniki z do 0,5 ha velikimi posestvi tri če-
trtine polproletarcev, medtem ko se je izven kmetijstva zaposlila le tretji-
na tistih, ki so imeli 10 in več ha velike kmetije. V mešanih gospodarstvih
je dohodek, ki so ga ustvarjali zaposleni izven kmetijstva, postajal z leti
čedalje pomembnejši. Med denarnimi prejemki kmečkih gospodinjstev
so od srede 60. let prevladovali tisti, ki so bili ustvarjeni izven kmetijske
dejavnosti na kmetiji. Sredi 50. let je bilo dve tretjini denarnih prejemkov
ustvarjenih v kmetijstvu, izven njega tretjina. Ta razmerja so se nenehno
spreminjala tako, da je delež denarnega dohodka izven kmečkega gospo-
darstva rasel. Leta 1960 je kmečko gospodarstvo ustvarilo le še polovico
denarnih prejemkov iz kmetijske dejavnosti, do konca 60. let pa manj kot
tretjino. Od srede 60. let so člani kmečkega gospodinjstva, zaposleni iz-
ven kmetijstva, prinašali domov več denarja, kot so ga ustvarili s kmeto-
vanjem. Pri polproletarcih je viden vzajemni odnos agrarnega in neagrar-
nega sektorja pri modernizaciji; delovna sila za neagrarne dejavnosti je
prihajala z vasi, kamor se je vračal zaslužek, ki je pomenil sredstvo za mo-
dernizacijo kmetijstva (Čepič 2002, 60).
Snovalec jugoslovanske kmetijske politike zgodnjega socializma
Edvard Kardelj je v povečani proizvodnji in novi organizaciji kmetijstva
videl sredstvo za uspešno industrializacijo, a se hkrati zavedal, da mora-
ta biti razvoj kmetijstva in industrije skladna ter da kmetijstvo ne sme
zaostajati. Pogoja za »rekonstrukcijo« kmetijstva sta bila zanj tehnolo-
ški napredek in večja uporaba strojev. Za to je bila pogoj drugačna or-
ganizacija kmetijske proizvodnje, ki jo je videl v zadružništvu (Prinčič
2002a). Glavni cilj obnovljenega samoupravnega gospodarskega sistema
z leta 1953 sprejeto ustavo je bil preoblikovati državno lastnino v družbe-
159
