Page 157 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 157
Za boljši življenjski standard
državna kmetijska podjetja in zadruge. Zaradi omejevanja zasebnih kme-
tovalcev pa je bila po Lazarevićevem mnenju s stališča ekonomskih učin-
kov agrarna reforma neuspešna. Kmetijstvo je nazadovalo in kmetje so
ob veliki delovni fizični obremenitvi zaradi slabe tehnološke opremlje-
nosti redko pridelali več kot za preživetje. Poleg tega je administrativni
poseg v relativne cene močno povečal razkorak med relativno vrednostjo
kmetijskih proizvodov v razmerju do industrijskih izdelkov v škodo kme-
tijstva, kar je zaznamovalo življenjsko raven, socialni položaj in družbe-
ni status kmetov, svoje pa je dodal še sistem obdavčenja zasebnih kmeto-
valcev. Kmetijstvo je predstavljajo vir akumulacije za industrijski razvoj
države, kar pomeni, da so industrializacijo zasnovali na podcenjenosti
kmečkega dela in življenjske ravni kmečkega prebivalstva (Lazarević
2018b, 403–404).
Pogled na spreminjanje odnosa oblasti do kmetov v kontekstu šir-
ših družbenopolitičnih sprememb pokaže, da je po drugi svetovni vojni
oblast na kmetijstvo gledala kot na industrijo, v kateri prevladuje zaseb-
na lastnina, kmete pa dojemala kot razredne nasprotnike. Cilj kmetijske
politike je bil omogočiti nemoteno industrializacijo in zagotoviti zadovo-
ljivo zalogo zaposlenih delavcev ter delavk v industriji (Čepič 2002, 58–
59). Uradni odnos komunistične vladavine do delavcev je bil v nasprotju
z odnosom do kmetov idealiziran. To stališče so krepile tudi šole, mno-
žični mediji in prikrajšan položaj kmeta v državi (Halpern 1967, 361).
Kmetijska panoga je bila zapostavljena, saj je bilo v letih 1945 in 1946
kmetijstvo deležno premajhnih državnih subvencij in kreditnih sredstev,
pa še ta so bila v glavnem dodeljena novoustanovljenim državnim kmetij-
skim posestvom, obnovitvenim zadrugam in strojno-traktorskim posta-
jam. Državni organi tudi niso zagotovili zadostne količine semen, ume-
tnega gnojila, orodja in delovne sile (Prinčič 2013, 26).
Nova oblast je po vojni odpravila institucionalni okvir kreditiranja
kmetijstva (predvojne banke, kreditne zadruge), predvojno zadružništvo
in kmetijskopospeševalno službo. Odpravila je tudi trg kot koordinacijski
mehanizem in uveljavila novo raven relativnih cen v škodo kmetijstva.
Z odpravo teh institucionalnih oblik se je močno spremenil makroeko-
nomski okvir delovanja zasebnih kmetov, ki je bil podvržen državnemu
nadzoru (Lazarević 2018b, 401). Potekal je proces razrednega spopada
»proletarske« oblasti s kmeti kot zemljiškimi lastniki za potrebe razvoja
industrije (Čepič 2002, 56).
157
državna kmetijska podjetja in zadruge. Zaradi omejevanja zasebnih kme-
tovalcev pa je bila po Lazarevićevem mnenju s stališča ekonomskih učin-
kov agrarna reforma neuspešna. Kmetijstvo je nazadovalo in kmetje so
ob veliki delovni fizični obremenitvi zaradi slabe tehnološke opremlje-
nosti redko pridelali več kot za preživetje. Poleg tega je administrativni
poseg v relativne cene močno povečal razkorak med relativno vrednostjo
kmetijskih proizvodov v razmerju do industrijskih izdelkov v škodo kme-
tijstva, kar je zaznamovalo življenjsko raven, socialni položaj in družbe-
ni status kmetov, svoje pa je dodal še sistem obdavčenja zasebnih kmeto-
valcev. Kmetijstvo je predstavljajo vir akumulacije za industrijski razvoj
države, kar pomeni, da so industrializacijo zasnovali na podcenjenosti
kmečkega dela in življenjske ravni kmečkega prebivalstva (Lazarević
2018b, 403–404).
Pogled na spreminjanje odnosa oblasti do kmetov v kontekstu šir-
ših družbenopolitičnih sprememb pokaže, da je po drugi svetovni vojni
oblast na kmetijstvo gledala kot na industrijo, v kateri prevladuje zaseb-
na lastnina, kmete pa dojemala kot razredne nasprotnike. Cilj kmetijske
politike je bil omogočiti nemoteno industrializacijo in zagotoviti zadovo-
ljivo zalogo zaposlenih delavcev ter delavk v industriji (Čepič 2002, 58–
59). Uradni odnos komunistične vladavine do delavcev je bil v nasprotju
z odnosom do kmetov idealiziran. To stališče so krepile tudi šole, mno-
žični mediji in prikrajšan položaj kmeta v državi (Halpern 1967, 361).
Kmetijska panoga je bila zapostavljena, saj je bilo v letih 1945 in 1946
kmetijstvo deležno premajhnih državnih subvencij in kreditnih sredstev,
pa še ta so bila v glavnem dodeljena novoustanovljenim državnim kmetij-
skim posestvom, obnovitvenim zadrugam in strojno-traktorskim posta-
jam. Državni organi tudi niso zagotovili zadostne količine semen, ume-
tnega gnojila, orodja in delovne sile (Prinčič 2013, 26).
Nova oblast je po vojni odpravila institucionalni okvir kreditiranja
kmetijstva (predvojne banke, kreditne zadruge), predvojno zadružništvo
in kmetijskopospeševalno službo. Odpravila je tudi trg kot koordinacijski
mehanizem in uveljavila novo raven relativnih cen v škodo kmetijstva.
Z odpravo teh institucionalnih oblik se je močno spremenil makroeko-
nomski okvir delovanja zasebnih kmetov, ki je bil podvržen državnemu
nadzoru (Lazarević 2018b, 401). Potekal je proces razrednega spopada
»proletarske« oblasti s kmeti kot zemljiškimi lastniki za potrebe razvoja
industrije (Čepič 2002, 56).
157
