Page 164 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 164
kmet, pol proletarec
in silosi glede na vir dohodka ob koncu obravnavanega obdobja. Če za pri-
mer vzamemo opremljenost z dvoosnimi traktorji, vidimo, da jih je ime-
lo 11.235 čistih kmečkih gospodinjstev (12,8 %), 47.006 mešanih gospo-
dinjstev (53,7 %) in 28.991 nekmečkih gospodinjstev (33,1 %). Kombajne je
imelo 237 čistih kmečkih gospodinjstev (21,1 %), 732 mešanih (65,2 %) in
151 nekmečkih (13,4 %). Samonakladalne priklopnike je imelo 3.753 čistih
kmečkih gospodinjstev (13,3 %), 16.889 mešanih (59,8 %) in 7.590 nekmeč-
kih (26, 9 %). Kar se tiče opremljenosti gospodinjstev s hlevi (za prašiče),
so imela čista kmečka gospodarstva 209.116 m2 (15,5 %), mešana 735.054
m2 (54,6 %) in nekmečka 397.667 m2 (29,5 %) hlevske površine. Podatki
nedvoumno izkazujejo, da je bil izid razvoja v socialističnem obdobju z
vidika kmetijske mehanizacije in infrastrukture tak, da so bila daleč naj-
bolje opremljena mešana kmečka gospodarstva, torej tista, ki so kombi-
nirala agrarne vire dohodka z neagrarnimi. Sledila so nekmečka gospo-
dinjstva, ki so bila bistveno bolje opremljena od čistih kmečkih.
Opuščanje ideološke rigidnosti v razmerju do zasebnega kmetijstva
je potekalo vzporedno z liberalizacijo jugoslovanskega socialističnega
ekonomskega sistema, ki pa je kmete z ekonomskimi in socialnimi ukrepi
zadržal v okviru socialističnega zadružnega sektorja. Od srede 60. let so
intenzivno vlagali v razvoj državnih kmetijskih podjetij. Pomen zasebne-
ga kmetijstva je ekonomsko upadal in v političnem besednjaku se je razre-
dni pristop umikal, s tem pa strah pred premožnim kmetom. Postopno so
bili kmetje statusno izenačeni z drugimi subjekti, kot so obrtniki. Z usta-
vo leta 1974 so predvideli možnost nakupa zemljišč, ki niso imela omeje-
nega obsega, kar je odprlo pot ambicioznejšemu podjetništvu tudi v za-
sebnem kmetijstvu, a v mejah socialistične ureditve (Lazarević 2018b,
413).
Kmetovanje v Sloveniji je v 80. letih 20. stoletja postalo privlačne-
je, saj so bili kmetom omogočeni zdravstveno in socialno zavarovanje ter
tudi ugodno najemanje kreditov za modernizacijo kmetijstva (Klemenčič
2005, 172). Do leta 1965 so bili namreč kmetje izključeni iz sistema
brezplačnega zdravstvenega zavarovanja (tudi pokojninskega in invalid-
skega) niti se niso smeli sami zavarovati. Od leta 1965 so bili kmetje, ki
so bili v neki obliki vključeni v sodelovanje z zadružnim sistemom, zdra-
vstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovani. Splošno socialno zavaro-
ni bilo pomembno, v kateri dejavnosti je popisana oseba opravljala poklic kmeto-
valca, ribiča ali lovca (Ilić idr. 1994, 31).
164
in silosi glede na vir dohodka ob koncu obravnavanega obdobja. Če za pri-
mer vzamemo opremljenost z dvoosnimi traktorji, vidimo, da jih je ime-
lo 11.235 čistih kmečkih gospodinjstev (12,8 %), 47.006 mešanih gospo-
dinjstev (53,7 %) in 28.991 nekmečkih gospodinjstev (33,1 %). Kombajne je
imelo 237 čistih kmečkih gospodinjstev (21,1 %), 732 mešanih (65,2 %) in
151 nekmečkih (13,4 %). Samonakladalne priklopnike je imelo 3.753 čistih
kmečkih gospodinjstev (13,3 %), 16.889 mešanih (59,8 %) in 7.590 nekmeč-
kih (26, 9 %). Kar se tiče opremljenosti gospodinjstev s hlevi (za prašiče),
so imela čista kmečka gospodarstva 209.116 m2 (15,5 %), mešana 735.054
m2 (54,6 %) in nekmečka 397.667 m2 (29,5 %) hlevske površine. Podatki
nedvoumno izkazujejo, da je bil izid razvoja v socialističnem obdobju z
vidika kmetijske mehanizacije in infrastrukture tak, da so bila daleč naj-
bolje opremljena mešana kmečka gospodarstva, torej tista, ki so kombi-
nirala agrarne vire dohodka z neagrarnimi. Sledila so nekmečka gospo-
dinjstva, ki so bila bistveno bolje opremljena od čistih kmečkih.
Opuščanje ideološke rigidnosti v razmerju do zasebnega kmetijstva
je potekalo vzporedno z liberalizacijo jugoslovanskega socialističnega
ekonomskega sistema, ki pa je kmete z ekonomskimi in socialnimi ukrepi
zadržal v okviru socialističnega zadružnega sektorja. Od srede 60. let so
intenzivno vlagali v razvoj državnih kmetijskih podjetij. Pomen zasebne-
ga kmetijstva je ekonomsko upadal in v političnem besednjaku se je razre-
dni pristop umikal, s tem pa strah pred premožnim kmetom. Postopno so
bili kmetje statusno izenačeni z drugimi subjekti, kot so obrtniki. Z usta-
vo leta 1974 so predvideli možnost nakupa zemljišč, ki niso imela omeje-
nega obsega, kar je odprlo pot ambicioznejšemu podjetništvu tudi v za-
sebnem kmetijstvu, a v mejah socialistične ureditve (Lazarević 2018b,
413).
Kmetovanje v Sloveniji je v 80. letih 20. stoletja postalo privlačne-
je, saj so bili kmetom omogočeni zdravstveno in socialno zavarovanje ter
tudi ugodno najemanje kreditov za modernizacijo kmetijstva (Klemenčič
2005, 172). Do leta 1965 so bili namreč kmetje izključeni iz sistema
brezplačnega zdravstvenega zavarovanja (tudi pokojninskega in invalid-
skega) niti se niso smeli sami zavarovati. Od leta 1965 so bili kmetje, ki
so bili v neki obliki vključeni v sodelovanje z zadružnim sistemom, zdra-
vstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovani. Splošno socialno zavaro-
ni bilo pomembno, v kateri dejavnosti je popisana oseba opravljala poklic kmeto-
valca, ribiča ali lovca (Ilić idr. 1994, 31).
164
