Page 160 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 160
kmet, pol proletarec
no, kar je bilo v prid širitvi velikih javnih kmetij in razvoju kmetijskih de-
lovnih zadrug.3
Podeželje je v Jugoslaviji služilo kot glavni vir človeških in materi-
alnih sil za obnovo ter zgodnji razvoj celotne države. Vloga kmečkega
prebivalstva in kmetijstva je segala od zelo osnovnih nalog, kot je pride-
lava hrane, po vojni organizirana s sistemom obveznega zbiranja kmetij-
skih proizvodov, do posebnega gospodarskega položaja kmetijstva glede
na industrijo, ki je bil v neenakovrednem položaju. Poskus kolektivizaci-
je posameznih kmetijskih proizvajalcev, posebej intenziven po letu 1948 z
resolucijo Informbiroja, ki je jugoslovanskim komunistom očitala »opor-
tunistični odnos« do kmetov,4 so oblasti leta 1953 opustile, da bi pomiri-
le nezadovoljne kmete.
Leta 1957 je bilo po Lazarevićevih besedah z resolucijo zvezne skup-
ščine sprejeto, da kmetijska politika ne bo več nasilno posegala v indivi-
dualno lastništvo zemlje. Zasebni kmet je veljal za legitimen ekonomski
subjekt, s čimer je bil prepoznan potencial zasebnega kmetijstva. Kljub
vsemu je kmetijska proizvodnja še vedno temeljila na državnem kmetij-
skem sektorju kot nosilcu tehnične preobrazbe in rastoče produktivno-
sti. Diskriminatoren odnos do kmetijstva se je spreminjal tudi v smeri
zavedanja o nujnosti povečanja investicijskega vlaganja. V Sloveniji se je
vrednost investicij v kmetijstvo v desetletju 1952–1962 povečala za skoraj
8.000-krat. Zadruge so vedno bolj postajale socialistična podjetja, ki so
kmetom nudila usluge, kot je mehanizacija, strokovno vodenje in najem
kreditov. Kot organizatorice kmetijske proizvodnje so ustanavljale tudi
podjetja za dokup, predelavo ter izvoz pridelkov in izdelkov.5 V Sloveniji
je bilo vanje vključenih 44 % vseh kmetov, kar je močno presegalo jugoslo-
vansko raven (25 %) (Lazarević 2018b, 412–413).
Zakon o petletnem gospodarskem načrtu med letoma 1947 in 1951 si
je za temeljne naloge zadal odpravo gospodarske in tehnične zaostalost,
3 Turk idr. (2007, 199–212). Davek, ki se je zaračunal zasebnim kmetom za nakup
kmetijskih pripomočkov, je veljal za najbolj diskriminacijski ukrep, ki ga je uve-
dla socialistična vlada. Ta politika favoriziranja socialističnega tipa kmetijske pro-
izvodnje je povzročila umik zasebnih kmetov s »pravega trga« na t. i. »kmečki trg«,
kjer so prodajali predvsem mlečne izdelke, jajca, sadje in zelenjavo po konkurenč-
nih cenah, določenih s trgom (str. 206).
4 Milošević (2018). Glej tudi Veselinov (1981).
5 Kot ugotavlja Čepič (1999a, 186–187), je šlo pri kmetijskih zadrugah za sistem
vključevanja kmetijskih proizvajalcev v gospodarski sistem brez poseganja v nji-
hovo zemljiško lastnino, ki je potekalo na temelju dogovarjanja med zasebnimi
kmeti in zadrugami.
160
no, kar je bilo v prid širitvi velikih javnih kmetij in razvoju kmetijskih de-
lovnih zadrug.3
Podeželje je v Jugoslaviji služilo kot glavni vir človeških in materi-
alnih sil za obnovo ter zgodnji razvoj celotne države. Vloga kmečkega
prebivalstva in kmetijstva je segala od zelo osnovnih nalog, kot je pride-
lava hrane, po vojni organizirana s sistemom obveznega zbiranja kmetij-
skih proizvodov, do posebnega gospodarskega položaja kmetijstva glede
na industrijo, ki je bil v neenakovrednem položaju. Poskus kolektivizaci-
je posameznih kmetijskih proizvajalcev, posebej intenziven po letu 1948 z
resolucijo Informbiroja, ki je jugoslovanskim komunistom očitala »opor-
tunistični odnos« do kmetov,4 so oblasti leta 1953 opustile, da bi pomiri-
le nezadovoljne kmete.
Leta 1957 je bilo po Lazarevićevih besedah z resolucijo zvezne skup-
ščine sprejeto, da kmetijska politika ne bo več nasilno posegala v indivi-
dualno lastništvo zemlje. Zasebni kmet je veljal za legitimen ekonomski
subjekt, s čimer je bil prepoznan potencial zasebnega kmetijstva. Kljub
vsemu je kmetijska proizvodnja še vedno temeljila na državnem kmetij-
skem sektorju kot nosilcu tehnične preobrazbe in rastoče produktivno-
sti. Diskriminatoren odnos do kmetijstva se je spreminjal tudi v smeri
zavedanja o nujnosti povečanja investicijskega vlaganja. V Sloveniji se je
vrednost investicij v kmetijstvo v desetletju 1952–1962 povečala za skoraj
8.000-krat. Zadruge so vedno bolj postajale socialistična podjetja, ki so
kmetom nudila usluge, kot je mehanizacija, strokovno vodenje in najem
kreditov. Kot organizatorice kmetijske proizvodnje so ustanavljale tudi
podjetja za dokup, predelavo ter izvoz pridelkov in izdelkov.5 V Sloveniji
je bilo vanje vključenih 44 % vseh kmetov, kar je močno presegalo jugoslo-
vansko raven (25 %) (Lazarević 2018b, 412–413).
Zakon o petletnem gospodarskem načrtu med letoma 1947 in 1951 si
je za temeljne naloge zadal odpravo gospodarske in tehnične zaostalost,
3 Turk idr. (2007, 199–212). Davek, ki se je zaračunal zasebnim kmetom za nakup
kmetijskih pripomočkov, je veljal za najbolj diskriminacijski ukrep, ki ga je uve-
dla socialistična vlada. Ta politika favoriziranja socialističnega tipa kmetijske pro-
izvodnje je povzročila umik zasebnih kmetov s »pravega trga« na t. i. »kmečki trg«,
kjer so prodajali predvsem mlečne izdelke, jajca, sadje in zelenjavo po konkurenč-
nih cenah, določenih s trgom (str. 206).
4 Milošević (2018). Glej tudi Veselinov (1981).
5 Kot ugotavlja Čepič (1999a, 186–187), je šlo pri kmetijskih zadrugah za sistem
vključevanja kmetijskih proizvajalcev v gospodarski sistem brez poseganja v nji-
hovo zemljiško lastnino, ki je potekalo na temelju dogovarjanja med zasebnimi
kmeti in zadrugami.
160
