Page 161 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 161
Za boljši življenjski standard
okrepitev ekonomske moči države, razvitje socialističnega sektorja naro-
dnega gospodarstva in nove proizvodne odnose ter dvig splošne blaginje
delovnega ljudstva v vseh treh gospodarskih sektorjih. Predvideval je iz-
gradnjo skorajda vseh takratnih znanih industrijskih panog. Industrijski
razvoj naj bi zagotovil samozadostnost v proizvodnji investicijskih dob-
rin. Predvidena je bila tudi proizvodnja številnih novih proizvodov, ki jih
v predvojni Jugoslaviji niso proizvajali, kot so recimo: traktorji in kme-
tijski stroji, orodja, električna oprema, gnojila, tovorna vozila itd. (Borak
2002, 42–43).
S prvo agrarno reformo so skušali močno omejiti ekonomski obseg
zasebnega kmetovanja, saj je bil cilj prenesti kmetijsko pridelavo na dr-
žavna kmetijska podjetja in zadruge. To so skušali doseči tudi tako, da so
kmetom prepovedali najemanje delovne sile, trgovanje in kupovanje de-
lovnih strojev. Leta 1967 so bile odpravljene zadnje omejitve glede naku-
pa težke mehanizacije za kmetijsko proizvodnjo. Kmetje so lahko kupili
najsodobnejšo opremo, kar je odprlo pot modernizaciji zasebnega kmetij-
stva, ki pa je bila seveda odvisna od finančnih možnosti (Lazarević 2018b,
403, 413). To, da je bil zasebnim kmetom omogočen nakup traktorjev in
drugih strojev, je imelo za posledico hitro opremljanje družinskih kmetij
s kmetijsko mehanizacijo (Puljiz 1988, 18).
Politika, ki je spodbujala le družbeno kmetijstvo, velikemu delu kme-
tov ni zagotavljala minimalnih možnosti za preživetje in ni skrbela za ra-
zvoj družinskih kmetij. V Sloveniji je bil šele leta 1956 dosežen predvojni
obseg kmetijske proizvodnje, njena opazna rast pa se pojavi šele deset let
kasneje, ko se je začelo pospešeno modernizirati tudi kmetijstvo. Kmetje,
natančneje tisti, ki so se s kmetovanjem ukvarjali po delu v službi, so za-
čeli kupovati mehanizacijo po načelu »traktor v vsako hišo«. Do večjega
razcveta tehnološke modernizacije je prišlo od začetka 70. let dalje, ko se
je jasneje pokazala vloga neagrarnega sektorja pri modernizaciji agrarne-
ga, saj je bil velik del sredstev za nakup kmetijske mehanizacije ustvarjen
v neagrarnem gospodarstvu (Čepič 2002, 58).
Pregled mehanizacije kmetijstva v prvem petletnem planu pokaže,
da je plan zahteval dosledno zamenjavo ral in lesenih plugov z železnimi
(Lazarević 2002, 81). Po koncu druge svetovne vojne je namreč popis po-
ljedelskega orodja razkril, da je bila četrtina vseh plugov lesenih. Še slabše
stanje je bilo glede tehnično naprednejših kmetijskih naprav (sejalnikov,
kosilnic, mlatilnic, slamoreznic ipd.) in strojev (traktorjev, kombajnov),
ki jih je bilo izjemno malo. Po popisu leta 1925 je bilo v Sloveniji osem
161
okrepitev ekonomske moči države, razvitje socialističnega sektorja naro-
dnega gospodarstva in nove proizvodne odnose ter dvig splošne blaginje
delovnega ljudstva v vseh treh gospodarskih sektorjih. Predvideval je iz-
gradnjo skorajda vseh takratnih znanih industrijskih panog. Industrijski
razvoj naj bi zagotovil samozadostnost v proizvodnji investicijskih dob-
rin. Predvidena je bila tudi proizvodnja številnih novih proizvodov, ki jih
v predvojni Jugoslaviji niso proizvajali, kot so recimo: traktorji in kme-
tijski stroji, orodja, električna oprema, gnojila, tovorna vozila itd. (Borak
2002, 42–43).
S prvo agrarno reformo so skušali močno omejiti ekonomski obseg
zasebnega kmetovanja, saj je bil cilj prenesti kmetijsko pridelavo na dr-
žavna kmetijska podjetja in zadruge. To so skušali doseči tudi tako, da so
kmetom prepovedali najemanje delovne sile, trgovanje in kupovanje de-
lovnih strojev. Leta 1967 so bile odpravljene zadnje omejitve glede naku-
pa težke mehanizacije za kmetijsko proizvodnjo. Kmetje so lahko kupili
najsodobnejšo opremo, kar je odprlo pot modernizaciji zasebnega kmetij-
stva, ki pa je bila seveda odvisna od finančnih možnosti (Lazarević 2018b,
403, 413). To, da je bil zasebnim kmetom omogočen nakup traktorjev in
drugih strojev, je imelo za posledico hitro opremljanje družinskih kmetij
s kmetijsko mehanizacijo (Puljiz 1988, 18).
Politika, ki je spodbujala le družbeno kmetijstvo, velikemu delu kme-
tov ni zagotavljala minimalnih možnosti za preživetje in ni skrbela za ra-
zvoj družinskih kmetij. V Sloveniji je bil šele leta 1956 dosežen predvojni
obseg kmetijske proizvodnje, njena opazna rast pa se pojavi šele deset let
kasneje, ko se je začelo pospešeno modernizirati tudi kmetijstvo. Kmetje,
natančneje tisti, ki so se s kmetovanjem ukvarjali po delu v službi, so za-
čeli kupovati mehanizacijo po načelu »traktor v vsako hišo«. Do večjega
razcveta tehnološke modernizacije je prišlo od začetka 70. let dalje, ko se
je jasneje pokazala vloga neagrarnega sektorja pri modernizaciji agrarne-
ga, saj je bil velik del sredstev za nakup kmetijske mehanizacije ustvarjen
v neagrarnem gospodarstvu (Čepič 2002, 58).
Pregled mehanizacije kmetijstva v prvem petletnem planu pokaže,
da je plan zahteval dosledno zamenjavo ral in lesenih plugov z železnimi
(Lazarević 2002, 81). Po koncu druge svetovne vojne je namreč popis po-
ljedelskega orodja razkril, da je bila četrtina vseh plugov lesenih. Še slabše
stanje je bilo glede tehnično naprednejših kmetijskih naprav (sejalnikov,
kosilnic, mlatilnic, slamoreznic ipd.) in strojev (traktorjev, kombajnov),
ki jih je bilo izjemno malo. Po popisu leta 1925 je bilo v Sloveniji osem
161
