Page 166 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 166
kmet, pol proletarec
nost povprečnega zaslužka Slovenije pa je bila manjša kot pred drugo sve-
tovno vojno (Prinčič 2002b, 170–171).
Z nizom sprejetih aktov med letoma 1955 in 1957 je postajal življenj-
ski standard pomembna prioriteta. Zaradi znižanih taks na uvoz so se na
trgu pojavili novi predmeti, ki so prispevali k dvigu življenjskega standar-
da (Klemenčič in Žagar 2004, 206). Leta 1957 je nastopil nov petletni go-
spodarski plan, v katerem so bili opuščeni klasični petletni načrti, ki so
prešli v samoupravljanje. Načrt je bil usmerjen predvsem k reševanju na-
kopičenih težav, njegovi osrednji cilji pa so bili rast proizvodnje, osebne
porabe in življenjske ravni, zmanjševanje zunanjetrgovinskega primanj-
kljaja ter hitrejši razvoj nerazvitih območij. Predčasno je bil končan leta
1960, njegov uspeh pa precej manjši od začrtanega. Pri investicijah so dali
prednost kmetijstvu, prometu, gradbeništvu, trgovini in stanovanjsko-
-komunalni graditvi, veliko sredstev so namenili tudi razvoju industrij-
skih objektov (Režek 2005b, 180–181).
Na začetku 60. se je v razvojnih načrtih pojavil pojem modernizaci-
ja. Tretji jugoslovanski petletni gospodarski načrt leta 1960 je med pogoje
za doseganje večje proizvodnje in narodnega dohodka postavil posodobi-
tev gospodarskega sistema, organizacije podjetij ter uporabo sodobnejših
znanstvenih in tehnoloških pridobitev. Začel se je miselni premik, saj so
republiški funkcionarji začeli obračati hrbet avtarkični usmeritvi in teži-
li k vključitvi v mednarodno blagovno menjavo ter k intenzivni moderni-
zaciji (Prinčič 2002a, 69–70).
V obdobju od začetka 60. pa vse do konca 80. let prejšnjega stoletja
lahko v Jugoslaviji govorimo o potrošni kulturi, saj je v tem času drža-
va razvila precej odprtejše odnose s kapitalističnim zahodom, predvsem
v smislu ekonomskih in kulturnih izmenjav v primerjavi s takratni-
mi vzhodnoevropskimi državami. Gospodarska reforma iz leta 1965 je
zmanjšala vlogo države v gospodarstvu in bila vedno bolj naklonjena trž-
nemu socializmu, pri čemer so se te vezi rahljale počasi. Cilji novega petle-
tnega gospodarskega plana (1966–70) so stremeli k povečanju osebne po-
trošnje, modernizacije in tržne svobode (Duda 2005,46). Jugoslovanska
gospodarska rast, ki je bila med letoma 1952 in 1962 ena od najhitrejših na
svetu, je do konca 70. let ostala visoka.
Čeprav so temeljne postavke socializma v prvem desetletju po drugi
svetovni vojni in vse do konca 50. let nalagale skromnost in vzdržnost pri
potrošnji, ki je morala biti »zmerna«, »kulturna« in del procesa ustvarja-
nja novega socialističnega človeka (Erdei 2012, 59–60), so se od leta 1953
166
nost povprečnega zaslužka Slovenije pa je bila manjša kot pred drugo sve-
tovno vojno (Prinčič 2002b, 170–171).
Z nizom sprejetih aktov med letoma 1955 in 1957 je postajal življenj-
ski standard pomembna prioriteta. Zaradi znižanih taks na uvoz so se na
trgu pojavili novi predmeti, ki so prispevali k dvigu življenjskega standar-
da (Klemenčič in Žagar 2004, 206). Leta 1957 je nastopil nov petletni go-
spodarski plan, v katerem so bili opuščeni klasični petletni načrti, ki so
prešli v samoupravljanje. Načrt je bil usmerjen predvsem k reševanju na-
kopičenih težav, njegovi osrednji cilji pa so bili rast proizvodnje, osebne
porabe in življenjske ravni, zmanjševanje zunanjetrgovinskega primanj-
kljaja ter hitrejši razvoj nerazvitih območij. Predčasno je bil končan leta
1960, njegov uspeh pa precej manjši od začrtanega. Pri investicijah so dali
prednost kmetijstvu, prometu, gradbeništvu, trgovini in stanovanjsko-
-komunalni graditvi, veliko sredstev so namenili tudi razvoju industrij-
skih objektov (Režek 2005b, 180–181).
Na začetku 60. se je v razvojnih načrtih pojavil pojem modernizaci-
ja. Tretji jugoslovanski petletni gospodarski načrt leta 1960 je med pogoje
za doseganje večje proizvodnje in narodnega dohodka postavil posodobi-
tev gospodarskega sistema, organizacije podjetij ter uporabo sodobnejših
znanstvenih in tehnoloških pridobitev. Začel se je miselni premik, saj so
republiški funkcionarji začeli obračati hrbet avtarkični usmeritvi in teži-
li k vključitvi v mednarodno blagovno menjavo ter k intenzivni moderni-
zaciji (Prinčič 2002a, 69–70).
V obdobju od začetka 60. pa vse do konca 80. let prejšnjega stoletja
lahko v Jugoslaviji govorimo o potrošni kulturi, saj je v tem času drža-
va razvila precej odprtejše odnose s kapitalističnim zahodom, predvsem
v smislu ekonomskih in kulturnih izmenjav v primerjavi s takratni-
mi vzhodnoevropskimi državami. Gospodarska reforma iz leta 1965 je
zmanjšala vlogo države v gospodarstvu in bila vedno bolj naklonjena trž-
nemu socializmu, pri čemer so se te vezi rahljale počasi. Cilji novega petle-
tnega gospodarskega plana (1966–70) so stremeli k povečanju osebne po-
trošnje, modernizacije in tržne svobode (Duda 2005,46). Jugoslovanska
gospodarska rast, ki je bila med letoma 1952 in 1962 ena od najhitrejših na
svetu, je do konca 70. let ostala visoka.
Čeprav so temeljne postavke socializma v prvem desetletju po drugi
svetovni vojni in vse do konca 50. let nalagale skromnost in vzdržnost pri
potrošnji, ki je morala biti »zmerna«, »kulturna« in del procesa ustvarja-
nja novega socialističnega človeka (Erdei 2012, 59–60), so se od leta 1953
166
