Page 167 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
Za boljši življenjski standard
dalje zaradi hitre rasti dohodka večale možnosti za povečanje osebne po-
trošnje in standarda v jugoslovanskih gospodinjstvih.8 S t. i. »politiko
standarda« se začne pozornost usmerjati k dvigu splošne kvalitete življe-
nja. Zgodi se ekonomski obrat od razvoja težke industrije, ki je prevlado-
val v prvem desetletju socializma, k lahki industriji, ki je bila namenjena
zadovoljevanju naraščajočih potrošniških potreb. Oblikuje se socialistič-
ni srednji razred, ki je temeljil na izboljšanem ekonomskem položaju in
procesih družbene legitimacije. Slednji so spodbujali estetizacijo vsakda-
njega življenja, ki je dajala zagon potrošnji in razvoju potrošniške kulture
v socialistični Jugoslaviji (str. 41).
Ivan Berend navaja, da so se gospodinjstva v socialističnih državah
začela najbolj modernizirati v zgodnjih 60. letih, ko so pralni stroji, hla-
dilniki, televizorji in ostale elektronske naprave postajali širše doseglji-
vi v Jugoslaviji, na Češkoslovaškem, Madžarskem in Poljskem. Čeprav so
razvojni programi v 50. letih, ki so nenehno omejevali potrošnjo in ži-
vljenjski standard, dajali prednost vladni politiki in njeni racionalizaciji
osnovnih dobrin, ki se je zrcalila tudi v pomanjkanju, se je takšna politi-
ka v postalinistični srednji in vzhodni Evropi v zgodnjih 60. letih spreme-
nila, razen v Albaniji in Romuniji. Ta usmeritev je v strukturi industrij-
skih proizvodov spodbudila rast proizvodnje blaga za široko potrošnjo
(Berend 1996, 165). Od leta 1955 do srede 70. let prejšnjega stoletja je v
proizvodnji blaga za široko potrošnjo prednjačila proizvodnja trajnih po-
trošnih dobrin: gospodinjskih aparatov, pohištva, cestnih vozil in pred-
metov za razvedrilo, rekreacijo in šport (radijskih in televizijskih spre-
jemnikov, koles, fotoaparatov). Povečana kupna moč, ki so je omogočile
intenzivna rast osebnih dohodkov, zaposlitvene možnosti in selitev pre-
bivalcev v mesta, je spodbudila industrijsko proizvodnjo k odzivu na pot-
rebe trga s proizvodnjo izdelkov za široko potrošnjo.9
8 Osebna potrošnja se je v nacionalnem dohodku leta 1953 povečala s približno
720 milijard na 980 milijard. Vzrok takšnega porasta je bil v povečanju proizvo-
dnje proizvodov široke potrošnje kot tudi povečanega uvoza (Vukmanović Tempo
1964, 486).
9 Rendla (2014, 114). V 70-ih letih je proizvodnja blaga široke potrošnje rastla hit-
reje od celotne industrijske proizvodnje. Povprečna letna stopnja rasti je bila 7,5
%, celotne industrije pa 6,6 %. Leta 1972 je slovenska industrija izdelala devetkrat
več blaga za široko potrošnjo kot leta 1952. Količina blaga za široko potrošnjo je v
industrijski proizvodnji leta 1974 znašala 40,2 %. V 80. letih, ko je bila rast celot-
ne industrije negativna, se je proizvodnja izdelkov široke potrošnje v primerjavi s
celotno proizvodnjo krčila štirikrat hitreje: njena povprečna letna stopnja rasti je
bila -1,2 % (str. 115–156).
167
dalje zaradi hitre rasti dohodka večale možnosti za povečanje osebne po-
trošnje in standarda v jugoslovanskih gospodinjstvih.8 S t. i. »politiko
standarda« se začne pozornost usmerjati k dvigu splošne kvalitete življe-
nja. Zgodi se ekonomski obrat od razvoja težke industrije, ki je prevlado-
val v prvem desetletju socializma, k lahki industriji, ki je bila namenjena
zadovoljevanju naraščajočih potrošniških potreb. Oblikuje se socialistič-
ni srednji razred, ki je temeljil na izboljšanem ekonomskem položaju in
procesih družbene legitimacije. Slednji so spodbujali estetizacijo vsakda-
njega življenja, ki je dajala zagon potrošnji in razvoju potrošniške kulture
v socialistični Jugoslaviji (str. 41).
Ivan Berend navaja, da so se gospodinjstva v socialističnih državah
začela najbolj modernizirati v zgodnjih 60. letih, ko so pralni stroji, hla-
dilniki, televizorji in ostale elektronske naprave postajali širše doseglji-
vi v Jugoslaviji, na Češkoslovaškem, Madžarskem in Poljskem. Čeprav so
razvojni programi v 50. letih, ki so nenehno omejevali potrošnjo in ži-
vljenjski standard, dajali prednost vladni politiki in njeni racionalizaciji
osnovnih dobrin, ki se je zrcalila tudi v pomanjkanju, se je takšna politi-
ka v postalinistični srednji in vzhodni Evropi v zgodnjih 60. letih spreme-
nila, razen v Albaniji in Romuniji. Ta usmeritev je v strukturi industrij-
skih proizvodov spodbudila rast proizvodnje blaga za široko potrošnjo
(Berend 1996, 165). Od leta 1955 do srede 70. let prejšnjega stoletja je v
proizvodnji blaga za široko potrošnjo prednjačila proizvodnja trajnih po-
trošnih dobrin: gospodinjskih aparatov, pohištva, cestnih vozil in pred-
metov za razvedrilo, rekreacijo in šport (radijskih in televizijskih spre-
jemnikov, koles, fotoaparatov). Povečana kupna moč, ki so je omogočile
intenzivna rast osebnih dohodkov, zaposlitvene možnosti in selitev pre-
bivalcev v mesta, je spodbudila industrijsko proizvodnjo k odzivu na pot-
rebe trga s proizvodnjo izdelkov za široko potrošnjo.9
8 Osebna potrošnja se je v nacionalnem dohodku leta 1953 povečala s približno
720 milijard na 980 milijard. Vzrok takšnega porasta je bil v povečanju proizvo-
dnje proizvodov široke potrošnje kot tudi povečanega uvoza (Vukmanović Tempo
1964, 486).
9 Rendla (2014, 114). V 70-ih letih je proizvodnja blaga široke potrošnje rastla hit-
reje od celotne industrijske proizvodnje. Povprečna letna stopnja rasti je bila 7,5
%, celotne industrije pa 6,6 %. Leta 1972 je slovenska industrija izdelala devetkrat
več blaga za široko potrošnjo kot leta 1952. Količina blaga za široko potrošnjo je v
industrijski proizvodnji leta 1974 znašala 40,2 %. V 80. letih, ko je bila rast celot-
ne industrije negativna, se je proizvodnja izdelkov široke potrošnje v primerjavi s
celotno proizvodnjo krčila štirikrat hitreje: njena povprečna letna stopnja rasti je
bila -1,2 % (str. 115–156).
167
