Page 186 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 186
kmet, pol proletarec
stopno mehanizacijo kmetij: »Prej ko traktor smo mel kosilnico Bečesko.
Eno smo dobil rabljeno iz Nemčije 62. leta. Takrat se je komaj začelo.
Traktor ni nč. Morš met prikolico, plug, brane.« Poudaril je tudi, da je zas-
lužek iz zaposlitve v tovarni omogočil vzdrževanje in širitev njegove kme-
tije: »Dve štale smo nardil. Denar smo vlagal v kmetijo. Če ne bi na šiht
hodo, ne bi kmetije vzdržval. S kmetijo ni blo dnarja.« Tudi Franci, rojen
leta 1952 v Pokleku nad Blanco na Štajerskem, kmet in vratar v podjetju
Jutranjka, je povedal, da sta z ženo denar, ki sta ga zaslužila v službi, vlo-
žila v kmetijo, ter hkrati opozoril na pomen osebnih povezav pri nakupu
mehanizacije in ostalih predmetov potrošnje:
Je blo treba kupt traktor, otroc so šli v šolo. Pa poslopje obnavljat.
Prej ni blo hladilnika. To je blo treba vse nabavit. Takrat so ble cene
visoke za te stroje. Se je pa čakal pa veze si mogo met da si pršo do
tega. Radio mi je kolega iz Nemčije prpelu s tovornjakom. Pa še tist
je bil čist blatn, umazan, ker ga je mel skritga spodaj na podvozju.
Ovitek je bil umazan, radio je bil dober.
Traktorji tujih znamk, med katerimi je prevladovala avstrijska znam-
ka Steyer, so se v notranjosti Slovenije začeli pojavljati v 50. letih prejšnje-
ga stoletja. Pred nakupom je bilo treba napisati prošnjo, ki so jo pregledali
funkcionarji v Beogradu. Če so jo odobrili, sta sledila izdaja dovolilnice za
prečkanje meje in nakup. Do takšnih ugodnosti je bila sprva upravičena
komunistična elita – nekdanji partizanski borci, ki so v Avstriji ohranili
poznanstva s sorodniki in z znanci. Kasneje so tudi kmetje začeli pošilja-
ti prošnje za nakup traktorjev in nakladalk za mrvo, ker so imeli gorsko
kmetijo in so potrebovali zmogljivejše stroje, ki jih jugoslovanske tovar-
ne niso proizvajale. Prošnjam slovenskih kmetov so pogosto ugodili zara-
di prepričanja, da je Slovenija hribovita dežela, in navedbe lažnega pod-
ročja kmetovanja, ki so jo navajali ravninski kmetje (Slovenc 2017, 76–77).
Na tem mestu velja izpostaviti, da so bili po mnenju sogovornikov,
ki so kmetovali na hribovskih kmetijah, ravninski kmetje uspešnejši ne
zgolj zaradi svoje pridnosti, ampak tudi zaradi boljših pogojev obdelova-
nja zemlje, saj je ravninski teren omogočal uporabo mehanizacije (Jurij,
1934, Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem): “Nižinske kmetije je
bilo lažje obdelovat, so imeli več traktorjev. Med prvimi so mel kmetij-
ske stroje. V hribih so pol raje začel past ovce, ker bi moral na roke kosti.
Z mašinam ne bi šlo.” Podobno je izpostavila sogovornica Marija, rojena
leta 1950 v Baški grapi na Primorskem, kjer je bila zaradi izjemno strme-
186
stopno mehanizacijo kmetij: »Prej ko traktor smo mel kosilnico Bečesko.
Eno smo dobil rabljeno iz Nemčije 62. leta. Takrat se je komaj začelo.
Traktor ni nč. Morš met prikolico, plug, brane.« Poudaril je tudi, da je zas-
lužek iz zaposlitve v tovarni omogočil vzdrževanje in širitev njegove kme-
tije: »Dve štale smo nardil. Denar smo vlagal v kmetijo. Če ne bi na šiht
hodo, ne bi kmetije vzdržval. S kmetijo ni blo dnarja.« Tudi Franci, rojen
leta 1952 v Pokleku nad Blanco na Štajerskem, kmet in vratar v podjetju
Jutranjka, je povedal, da sta z ženo denar, ki sta ga zaslužila v službi, vlo-
žila v kmetijo, ter hkrati opozoril na pomen osebnih povezav pri nakupu
mehanizacije in ostalih predmetov potrošnje:
Je blo treba kupt traktor, otroc so šli v šolo. Pa poslopje obnavljat.
Prej ni blo hladilnika. To je blo treba vse nabavit. Takrat so ble cene
visoke za te stroje. Se je pa čakal pa veze si mogo met da si pršo do
tega. Radio mi je kolega iz Nemčije prpelu s tovornjakom. Pa še tist
je bil čist blatn, umazan, ker ga je mel skritga spodaj na podvozju.
Ovitek je bil umazan, radio je bil dober.
Traktorji tujih znamk, med katerimi je prevladovala avstrijska znam-
ka Steyer, so se v notranjosti Slovenije začeli pojavljati v 50. letih prejšnje-
ga stoletja. Pred nakupom je bilo treba napisati prošnjo, ki so jo pregledali
funkcionarji v Beogradu. Če so jo odobrili, sta sledila izdaja dovolilnice za
prečkanje meje in nakup. Do takšnih ugodnosti je bila sprva upravičena
komunistična elita – nekdanji partizanski borci, ki so v Avstriji ohranili
poznanstva s sorodniki in z znanci. Kasneje so tudi kmetje začeli pošilja-
ti prošnje za nakup traktorjev in nakladalk za mrvo, ker so imeli gorsko
kmetijo in so potrebovali zmogljivejše stroje, ki jih jugoslovanske tovar-
ne niso proizvajale. Prošnjam slovenskih kmetov so pogosto ugodili zara-
di prepričanja, da je Slovenija hribovita dežela, in navedbe lažnega pod-
ročja kmetovanja, ki so jo navajali ravninski kmetje (Slovenc 2017, 76–77).
Na tem mestu velja izpostaviti, da so bili po mnenju sogovornikov,
ki so kmetovali na hribovskih kmetijah, ravninski kmetje uspešnejši ne
zgolj zaradi svoje pridnosti, ampak tudi zaradi boljših pogojev obdelova-
nja zemlje, saj je ravninski teren omogočal uporabo mehanizacije (Jurij,
1934, Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem): “Nižinske kmetije je
bilo lažje obdelovat, so imeli več traktorjev. Med prvimi so mel kmetij-
ske stroje. V hribih so pol raje začel past ovce, ker bi moral na roke kosti.
Z mašinam ne bi šlo.” Podobno je izpostavila sogovornica Marija, rojena
leta 1950 v Baški grapi na Primorskem, kjer je bila zaradi izjemno strme-
186
