Page 184 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 184
kmet, pol proletarec
kmetov razberemo, da so delovne obveznosti potekale ves dan, edini pre-
mor od dela je predstavljala pot v službo in nazaj domov.
Marljivost in delovna vnema polkmetov je prišla do izraza tudi med
intervjuji, saj so se polkmetje opisali kot bolj delavni od drugih delavcev,
ki popoldne niso kmetovali. Kot se je spominjal leta 1940 rojeni Slavoj iz
Rogačic na Dolenjskem:
V Ljubljani smo bli mi kmetje boljši od delavcev brez kmetije. Bolj smo
bli pridn, oni so pa stalno štrajkal [stavkali]: »Ne bomo pa ne bomo.«
Smo bli navajen delat. Raj so kmečke delavce mel. Delavce je parti-
ja pokvarla. So iz Juga gor prhajal in rekl: »Pa ja sam član Saveza
Komunista.« Bod, kar češ. Ne bom js za tebe delal.
Kot opozarja Anton Trstenjak, so kmetje, ki so bili tudi zaposle-
ni, na delovno mesto v industrijo prinašali tradicionalne vrednote mar-
ljivega kmeta, ki je verjel, da je učinkovitost (produktivnost) njegovega
dela odvisna od njega samega in da za neuspeh ne more kriviti kolektiva
(Trstenjak 1982, 93).
Podobno kot sogovornik Miha je tudi Vlado, kmet in rudar, zaposlen
v podjetju Anhovo, rojen leta 1953 v vasi Široko na Primorskem, izposta-
vil večjo marljivost polkmetov na delovnem mestu in hkrati večjo privile-
giranost tistih, ki so bili zgolj delavci v primerjavi s polkmeti:
Samo delavci so bili priveligirani. Oni so živel sistem socializma. Vzel
so kredit, da so šli na morje, so ga odplačal do zime, pozim vzel kre-
dit pa dopust, da so se šli smučat, in pol so spet plačaval do novga do-
pusta. Ko so pršl z dopusta, so en tedn samo govoril, kako je blo, mi
smo pa delal. Tist, k niso bli polkmeti, so bli dole iz tiste gnezde in so
bli med sabo in s šefi povezani, mi smo pa bli odrinjeni. Oni so po ših-
tu s šefom skup pil v gostilni. Edn si je privoščo, je reko: »Ti si pršo dol
delat, deli, fabrika je naša.« Tist, k je doma delu, je tut tam. Stalno
so nas izrabljal. Če si kakšno reko, so ti pa ceno ure drugo dal. Če si ti
šefu nosil informacije, si pa dobil zvišano plačilo po uri.
Iz povedanega razberemo, da so imeli polkmetje zaradi pomanjka-
nja časa, ki ga je zahtevalo popoldansko delo na kmetiji, manj možnosti
za vzpostavljanje povezav v službi in s tem vzpenjanja po plačilni poklic-
ni lestvici. Razvidno je tudi, da so bili manj vključeni v samoupravljanje
podjetij, ker so zaradi dela na kmetiji po službi takoj odšli domov. Iz pri-
povedi je razvidno tudi, da so polkmetje sebe dojemali kot najproduk-
184
kmetov razberemo, da so delovne obveznosti potekale ves dan, edini pre-
mor od dela je predstavljala pot v službo in nazaj domov.
Marljivost in delovna vnema polkmetov je prišla do izraza tudi med
intervjuji, saj so se polkmetje opisali kot bolj delavni od drugih delavcev,
ki popoldne niso kmetovali. Kot se je spominjal leta 1940 rojeni Slavoj iz
Rogačic na Dolenjskem:
V Ljubljani smo bli mi kmetje boljši od delavcev brez kmetije. Bolj smo
bli pridn, oni so pa stalno štrajkal [stavkali]: »Ne bomo pa ne bomo.«
Smo bli navajen delat. Raj so kmečke delavce mel. Delavce je parti-
ja pokvarla. So iz Juga gor prhajal in rekl: »Pa ja sam član Saveza
Komunista.« Bod, kar češ. Ne bom js za tebe delal.
Kot opozarja Anton Trstenjak, so kmetje, ki so bili tudi zaposle-
ni, na delovno mesto v industrijo prinašali tradicionalne vrednote mar-
ljivega kmeta, ki je verjel, da je učinkovitost (produktivnost) njegovega
dela odvisna od njega samega in da za neuspeh ne more kriviti kolektiva
(Trstenjak 1982, 93).
Podobno kot sogovornik Miha je tudi Vlado, kmet in rudar, zaposlen
v podjetju Anhovo, rojen leta 1953 v vasi Široko na Primorskem, izposta-
vil večjo marljivost polkmetov na delovnem mestu in hkrati večjo privile-
giranost tistih, ki so bili zgolj delavci v primerjavi s polkmeti:
Samo delavci so bili priveligirani. Oni so živel sistem socializma. Vzel
so kredit, da so šli na morje, so ga odplačal do zime, pozim vzel kre-
dit pa dopust, da so se šli smučat, in pol so spet plačaval do novga do-
pusta. Ko so pršl z dopusta, so en tedn samo govoril, kako je blo, mi
smo pa delal. Tist, k niso bli polkmeti, so bli dole iz tiste gnezde in so
bli med sabo in s šefi povezani, mi smo pa bli odrinjeni. Oni so po ših-
tu s šefom skup pil v gostilni. Edn si je privoščo, je reko: »Ti si pršo dol
delat, deli, fabrika je naša.« Tist, k je doma delu, je tut tam. Stalno
so nas izrabljal. Če si kakšno reko, so ti pa ceno ure drugo dal. Če si ti
šefu nosil informacije, si pa dobil zvišano plačilo po uri.
Iz povedanega razberemo, da so imeli polkmetje zaradi pomanjka-
nja časa, ki ga je zahtevalo popoldansko delo na kmetiji, manj možnosti
za vzpostavljanje povezav v službi in s tem vzpenjanja po plačilni poklic-
ni lestvici. Razvidno je tudi, da so bili manj vključeni v samoupravljanje
podjetij, ker so zaradi dela na kmetiji po službi takoj odšli domov. Iz pri-
povedi je razvidno tudi, da so polkmetje sebe dojemali kot najproduk-
184
