Page 182 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 182
kmet, pol proletarec
ja premajhna, hkrati pa jih je motiviral tudi boljši življenjski standard:
»Kmetija je bila premajhna, da bi se oba preživela. Mož je moral hoditi
v službo. Mož hodi v službo za preživetje in tudi boljši standard« (Beti,
1944, Črešnjice na Štajerskem, gospodinja na kmetiji, veliki dva hektara).
»Kmetje so bili podjetni. Nekaj je želja, da si izboljšaš standard, nekaj je
konkurenca, ko vidijo pri sosedu, da ima to,« se je spominjal Ludvik (ro-
jen leta 1948 v Gornjem Gradu v Zgornji Savinjski dolini na Štajerskem).
Albin, rojen leta 1936 v Zaloški gorici v Petrovčah na Štajerskem, ki je
imel v lasti 20 ha zemlje, se je spomnil, da se je zemljiški davek plačal po
katastru glede na velikost kmetije. »Če ste bili večji kmet, ste plačali več
davkov. Predplačilo smo imeli 500.000 dinarjev, majhen kmet pa pet di-
narjev. Bili ste razvrščeni na lestvici od osem do dvanajst. Če ste bili v pr-
vemu ali drugemu krogu, ste plačali zelo malo davkov. Če ste pripadali če-
trtemu, sploh niste plačali davka.« Slavoj, rojen leta 1940 v Rogačicah na
Dolenjskem, je poudaril, da na kmetiji včasih tudi po več mesecev ni bilo
nobenega zaslužka, davke pa je bilo treba kljub temu plačati, in ta razlog
je izpostavil kot dodatni motiv za zaposlitev kmetov:
Do 55., 56. leta pa so tist spremenil na dohodek od kmetije, sam so
pa bolj kontroliral. Karkoli je blo prodanga, je blo treba davk odvest.
Financarje je občinska uprava namestila, in če ni blo tisto plačano, so
pa oni pršl rubit. Rubež je mel seznam tistih, ki niso plačevali. Včas so
tut goveda vzel. Rednih dohodkov ni blo na nobeni kmetiji.
Zaposlitev v bližnji tovarni je polkmetom prinašala zagotovljeno re-
dno mesečno plačo, za razliko od dohodkov na kmetiji, ki so bili sezonske
narave. S tem ko so bili kmetje zaposleni, niso imeli le redne mesečne pla-
če, kar jim je dajalo občutek finančne varnosti, ampak so bili upravičeni
tudi do ostalih ugodnosti, kot je bila možnost najema posojila. Prav tako
so bili z zaposlitvijo upravičeni do pokojnine in zdravstvenega zavarova-
nja. To, da so bili kmetje izvzeti iz zdravstvenega zavarovanja, je bil pri
sogovornikih poleg davčne obremenitve pogosto argument za mačeho-
vski odnos države do kmetov v primerjavi z delavci (Franci, 1952, Poklek
nad Blanco na Štajerskem): »Država je premal poskrbela za kmete. Kmet
je mogo štibro, davke plačat. Je pršu davčni iztrjevalec in dnar je mogo
bit. Kje si ga dobo, si ga dobo. Zdravnika je blo treba plačat, tut noben
k zdravniku ni šel. Kmet je bil bolj zapostavljen.« Izključenost kmetov
iz sistema zdravstvenega zavarovanja je trajala do leta 1965, ko so kme-
tje, ki so sodelovali v zadružnem sistemu, lahko postali vključeni v zdra-
182
ja premajhna, hkrati pa jih je motiviral tudi boljši življenjski standard:
»Kmetija je bila premajhna, da bi se oba preživela. Mož je moral hoditi
v službo. Mož hodi v službo za preživetje in tudi boljši standard« (Beti,
1944, Črešnjice na Štajerskem, gospodinja na kmetiji, veliki dva hektara).
»Kmetje so bili podjetni. Nekaj je želja, da si izboljšaš standard, nekaj je
konkurenca, ko vidijo pri sosedu, da ima to,« se je spominjal Ludvik (ro-
jen leta 1948 v Gornjem Gradu v Zgornji Savinjski dolini na Štajerskem).
Albin, rojen leta 1936 v Zaloški gorici v Petrovčah na Štajerskem, ki je
imel v lasti 20 ha zemlje, se je spomnil, da se je zemljiški davek plačal po
katastru glede na velikost kmetije. »Če ste bili večji kmet, ste plačali več
davkov. Predplačilo smo imeli 500.000 dinarjev, majhen kmet pa pet di-
narjev. Bili ste razvrščeni na lestvici od osem do dvanajst. Če ste bili v pr-
vemu ali drugemu krogu, ste plačali zelo malo davkov. Če ste pripadali če-
trtemu, sploh niste plačali davka.« Slavoj, rojen leta 1940 v Rogačicah na
Dolenjskem, je poudaril, da na kmetiji včasih tudi po več mesecev ni bilo
nobenega zaslužka, davke pa je bilo treba kljub temu plačati, in ta razlog
je izpostavil kot dodatni motiv za zaposlitev kmetov:
Do 55., 56. leta pa so tist spremenil na dohodek od kmetije, sam so
pa bolj kontroliral. Karkoli je blo prodanga, je blo treba davk odvest.
Financarje je občinska uprava namestila, in če ni blo tisto plačano, so
pa oni pršl rubit. Rubež je mel seznam tistih, ki niso plačevali. Včas so
tut goveda vzel. Rednih dohodkov ni blo na nobeni kmetiji.
Zaposlitev v bližnji tovarni je polkmetom prinašala zagotovljeno re-
dno mesečno plačo, za razliko od dohodkov na kmetiji, ki so bili sezonske
narave. S tem ko so bili kmetje zaposleni, niso imeli le redne mesečne pla-
če, kar jim je dajalo občutek finančne varnosti, ampak so bili upravičeni
tudi do ostalih ugodnosti, kot je bila možnost najema posojila. Prav tako
so bili z zaposlitvijo upravičeni do pokojnine in zdravstvenega zavarova-
nja. To, da so bili kmetje izvzeti iz zdravstvenega zavarovanja, je bil pri
sogovornikih poleg davčne obremenitve pogosto argument za mačeho-
vski odnos države do kmetov v primerjavi z delavci (Franci, 1952, Poklek
nad Blanco na Štajerskem): »Država je premal poskrbela za kmete. Kmet
je mogo štibro, davke plačat. Je pršu davčni iztrjevalec in dnar je mogo
bit. Kje si ga dobo, si ga dobo. Zdravnika je blo treba plačat, tut noben
k zdravniku ni šel. Kmet je bil bolj zapostavljen.« Izključenost kmetov
iz sistema zdravstvenega zavarovanja je trajala do leta 1965, ko so kme-
tje, ki so sodelovali v zadružnem sistemu, lahko postali vključeni v zdra-
182
