Page 188 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 188
kmet, pol proletarec
način, da se je pet ali deset kmetov dogovorilo in skupaj kupilo večji stroj,
kot je npr. kombajn. Čeprav so bili formalno vsi kmetje solastniki, so ime-
li ustni dogovor, da je eden izmed njih lastnik kombajna, ki ga je tudi
odplačeval. Sam ga namreč formalno ni mogel kupiti. Tisti, ki je odplače-
val kredit za kombajn, je z njim drugim delal usluge, ki so mu jih plačali.
Kasneje so strojne skupnosti delovale na način, da je imel en kmet v lasti
kombajn, drugi sejalnico, tretji kakšen drug stroj, med seboj pa so si de-
lali usluge. Kot je dejal Feri: »Ta, ko ma kombajn, žanje vsem, tisti, ki ima
sejalnico, vsem poseje. Samo proti plačilu. So ceniki teh uslug objavljeni
pa dogovorjeni.«
Prvi traktorji v individualnih kmečkih gospodarstvih so bili po bese-
dah kmeta Geze, rojenega leta 1959 v Tešanovcih v Prekmurju, kupljeni že
leta 1961, in sicer na način, da so jih kmetje odkupili od kmetijsko-obde-
lovalnih zadrug, ki so šle v stečaj in bile zato primorane stroje razprodati:
68. leta je bla tista reforma, ko je Socialistična zveza komunistov dala
apel, da lahko tudi kmetje kupujejo traktorje. To je eno obdobje mimo
zadružnega organiziranja, ker do takrat so povezovali kmete v kme-
tijsko-obdelovalne zadruge. Vsaka druga vas je mela obdelovalno za-
drugo in so kmetje združvali zemljo v obdelovalno zadrugo. So tam
skupno nekaj delali, ampak tisto se ni obneslo. Eni so že kupli traktro-
je tam 61., 62., ampak redki ... Šlo je nekak. Ugotovil so, da v teh za-
drugah obdelovalnih ni blo nobenega nadzora. Zadolževalo se je in so
potem šle v neki bankrot, stečaj, pa so stroje razprodali kmetom, zem-
ljo so pa prenesli na takozvane kombinate.
Mnogo sogovornikov je izpostavilo problematiko dobave in nakupa
kmetijskih strojev v Jugoslaviji, iz katerih je razvidno, da so bile potre-
be in želje ljudi pogosto večje od tega, kar jim je bilo na voljo za nakup
(Marjan, 1936, Zaloška Gorica na Štajerskem):
1965. smo začeli kositi s kosilnicami. Prej jih nisi smel kupiti. V 70.
si lahko kupil traktor. V Celju sta bila dva traktorja, rabli bi jih pa
50. Isto je bilo za kosilnice, bečeske, ki so jih iz Italije uvozil. So pred
Agrotehniko stali v vrstah z denarjem, si prišel na vrsto, jih je pa
zmanjkal.
Eden izmed načinov reševanja premajhne ponudbe kmetijske me-
hanizacije na domačem jugoslovanskem tržišču je bil uvoz iz sosednjih
držav. Danilo, agronom in kmet, rojen leta 1950 v Mostu na Soči na
188
način, da se je pet ali deset kmetov dogovorilo in skupaj kupilo večji stroj,
kot je npr. kombajn. Čeprav so bili formalno vsi kmetje solastniki, so ime-
li ustni dogovor, da je eden izmed njih lastnik kombajna, ki ga je tudi
odplačeval. Sam ga namreč formalno ni mogel kupiti. Tisti, ki je odplače-
val kredit za kombajn, je z njim drugim delal usluge, ki so mu jih plačali.
Kasneje so strojne skupnosti delovale na način, da je imel en kmet v lasti
kombajn, drugi sejalnico, tretji kakšen drug stroj, med seboj pa so si de-
lali usluge. Kot je dejal Feri: »Ta, ko ma kombajn, žanje vsem, tisti, ki ima
sejalnico, vsem poseje. Samo proti plačilu. So ceniki teh uslug objavljeni
pa dogovorjeni.«
Prvi traktorji v individualnih kmečkih gospodarstvih so bili po bese-
dah kmeta Geze, rojenega leta 1959 v Tešanovcih v Prekmurju, kupljeni že
leta 1961, in sicer na način, da so jih kmetje odkupili od kmetijsko-obde-
lovalnih zadrug, ki so šle v stečaj in bile zato primorane stroje razprodati:
68. leta je bla tista reforma, ko je Socialistična zveza komunistov dala
apel, da lahko tudi kmetje kupujejo traktorje. To je eno obdobje mimo
zadružnega organiziranja, ker do takrat so povezovali kmete v kme-
tijsko-obdelovalne zadruge. Vsaka druga vas je mela obdelovalno za-
drugo in so kmetje združvali zemljo v obdelovalno zadrugo. So tam
skupno nekaj delali, ampak tisto se ni obneslo. Eni so že kupli traktro-
je tam 61., 62., ampak redki ... Šlo je nekak. Ugotovil so, da v teh za-
drugah obdelovalnih ni blo nobenega nadzora. Zadolževalo se je in so
potem šle v neki bankrot, stečaj, pa so stroje razprodali kmetom, zem-
ljo so pa prenesli na takozvane kombinate.
Mnogo sogovornikov je izpostavilo problematiko dobave in nakupa
kmetijskih strojev v Jugoslaviji, iz katerih je razvidno, da so bile potre-
be in želje ljudi pogosto večje od tega, kar jim je bilo na voljo za nakup
(Marjan, 1936, Zaloška Gorica na Štajerskem):
1965. smo začeli kositi s kosilnicami. Prej jih nisi smel kupiti. V 70.
si lahko kupil traktor. V Celju sta bila dva traktorja, rabli bi jih pa
50. Isto je bilo za kosilnice, bečeske, ki so jih iz Italije uvozil. So pred
Agrotehniko stali v vrstah z denarjem, si prišel na vrsto, jih je pa
zmanjkal.
Eden izmed načinov reševanja premajhne ponudbe kmetijske me-
hanizacije na domačem jugoslovanskem tržišču je bil uvoz iz sosednjih
držav. Danilo, agronom in kmet, rojen leta 1950 v Mostu na Soči na
188
