Page 183 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 183
Za boljši življenjski standard
vstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V nasprotnem primeru
so imeli možnost skleniti pogodbo z državnimi institucijami in se zava-
rovati, medtem ko so sami plačevali zavarovanje. V socialistični Sloveniji
je bilo splošno socialno zavarovanje za vse kmete uvedeno leta 1972 (na
nacionalni, jugoslovanski ravni pa šele leta 1979) (Lazarević 2018b, 414).
Kmetje, ki so delali doma na kmetiji in tudi na delovnem mestu, so
bili po lastnih besedah najbolj delavni, kar so imenovali kot »delo v dveh
izmenah«, saj so dopoldne delali v službi, popoldne pa doma kmetovali.
Za primer bomo navedli delovni dan dveh polkmetov, da dobimo boljši
vpogled v porazdelitev delovnih obremenitev v službi in na kmetiji. Jurij,
rojen leta 1934 v vasi Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem, po poklicu
ključavničar, je doma kmetoval skupaj s starši na hribovski kmetiji, veliki
22 ha. Večina zemljišča je bila poraščena z gozdom, precej manj pa je bilo
obdelovalnih površin. Za dodaten zaslužek so na kmetiji prodajali smre-
ke, tudi hlodovino in drva. Imeli so osem glav živine in enega konja. Jurij
je bil najstarejši sin in dejal mi je, da je na kmetiji delal vse od otroštva da-
lje. Pri 16 letih se je začel šolati za poklic strojnega ključavničarja in zatem
se je zaposli v tovarni hladilnikov v Loški dolini. Njegov dan se je začel ob
4.30, ko se je zbudil. Hitro se je umil, potem pa se je v službo odpravil peš
po poti, ki je bila dolga deset kilometrov, zato je trajalo več kot eno uro,
da je prispel na cilj. Za zajtrk običajno ni blo časa. V tovarni je delal do 14.
ure, po koncu pa se je odpravil peš nazaj domov, kamor je prispel nekaj čez
15. uro. Po prihodu domov je pojedel kosilo, od 16. ure dalje pa je naprej
delal doma na kmetiji. Poleti je delal nekje do 21. ure zvečer, pozimi, ko se
je prej stemnilo, pa nekje do 17. ali 18. ure. Kmetijo je kasneje prevzel brat,
on pa se je leta 1962 poročil in odselil od doma v Škofjo Loko.
Za primerjavo si bomo ogledali urnik polkmeta Slavoja, rojenega leta
1940 v Rogačicah v okolici Sevnice na Dolenjskem, ki je prevzel doma-
čo kmetijo v velikosti 18 hektarjev. Tudi na njegovi kmetiji so po obse-
gu prevladovale gozdnate površine, ostalo pa so bili travniki in njive. Po
prevzemu kmetije od staršev je dokupil še 14 ha zemlje. Poleg tega, da je
doma kmetoval, se je leta 1970 zaposlil v skladišču Slovenskih železnic v
Ljubljani. Ker je bila njegova služba precej oddaljena, se je moral z vlakom
voziti iz Sevnice v Ljubljano in nazaj domov. Kot se je spominjal sam: »14
ur smo delal skos na nogah. Pa do postaje smo peš hodil. Ob šestih zjuri
smo mogl bit v Lublan. Ob treh zjutraj sem šel od doma. Ob 4.20 je šel vlak
iz Sevnice pa peš uro pa pol do Sevnice. Zvečer smo pa ob 11. uri ali pa pol-
noči domov pršli.« Iz obeh opisanih delovnih dnevov dveh različnih pol-
183
vstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V nasprotnem primeru
so imeli možnost skleniti pogodbo z državnimi institucijami in se zava-
rovati, medtem ko so sami plačevali zavarovanje. V socialistični Sloveniji
je bilo splošno socialno zavarovanje za vse kmete uvedeno leta 1972 (na
nacionalni, jugoslovanski ravni pa šele leta 1979) (Lazarević 2018b, 414).
Kmetje, ki so delali doma na kmetiji in tudi na delovnem mestu, so
bili po lastnih besedah najbolj delavni, kar so imenovali kot »delo v dveh
izmenah«, saj so dopoldne delali v službi, popoldne pa doma kmetovali.
Za primer bomo navedli delovni dan dveh polkmetov, da dobimo boljši
vpogled v porazdelitev delovnih obremenitev v službi in na kmetiji. Jurij,
rojen leta 1934 v vasi Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem, po poklicu
ključavničar, je doma kmetoval skupaj s starši na hribovski kmetiji, veliki
22 ha. Večina zemljišča je bila poraščena z gozdom, precej manj pa je bilo
obdelovalnih površin. Za dodaten zaslužek so na kmetiji prodajali smre-
ke, tudi hlodovino in drva. Imeli so osem glav živine in enega konja. Jurij
je bil najstarejši sin in dejal mi je, da je na kmetiji delal vse od otroštva da-
lje. Pri 16 letih se je začel šolati za poklic strojnega ključavničarja in zatem
se je zaposli v tovarni hladilnikov v Loški dolini. Njegov dan se je začel ob
4.30, ko se je zbudil. Hitro se je umil, potem pa se je v službo odpravil peš
po poti, ki je bila dolga deset kilometrov, zato je trajalo več kot eno uro,
da je prispel na cilj. Za zajtrk običajno ni blo časa. V tovarni je delal do 14.
ure, po koncu pa se je odpravil peš nazaj domov, kamor je prispel nekaj čez
15. uro. Po prihodu domov je pojedel kosilo, od 16. ure dalje pa je naprej
delal doma na kmetiji. Poleti je delal nekje do 21. ure zvečer, pozimi, ko se
je prej stemnilo, pa nekje do 17. ali 18. ure. Kmetijo je kasneje prevzel brat,
on pa se je leta 1962 poročil in odselil od doma v Škofjo Loko.
Za primerjavo si bomo ogledali urnik polkmeta Slavoja, rojenega leta
1940 v Rogačicah v okolici Sevnice na Dolenjskem, ki je prevzel doma-
čo kmetijo v velikosti 18 hektarjev. Tudi na njegovi kmetiji so po obse-
gu prevladovale gozdnate površine, ostalo pa so bili travniki in njive. Po
prevzemu kmetije od staršev je dokupil še 14 ha zemlje. Poleg tega, da je
doma kmetoval, se je leta 1970 zaposlil v skladišču Slovenskih železnic v
Ljubljani. Ker je bila njegova služba precej oddaljena, se je moral z vlakom
voziti iz Sevnice v Ljubljano in nazaj domov. Kot se je spominjal sam: »14
ur smo delal skos na nogah. Pa do postaje smo peš hodil. Ob šestih zjuri
smo mogl bit v Lublan. Ob treh zjutraj sem šel od doma. Ob 4.20 je šel vlak
iz Sevnice pa peš uro pa pol do Sevnice. Zvečer smo pa ob 11. uri ali pa pol-
noči domov pršli.« Iz obeh opisanih delovnih dnevov dveh različnih pol-
183
