Page 193 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 193
Za boljši življenjski standard
Oče je bil bolj tak – plug pa brana. Delali so toliko, da so si pokri-
li lastne potrebe pa malo nečesa prodali, da so stroške pokrili. Mi,
ki smo bili mladi in odvisni, pa smo stremeli k temu, da smo zače-
li povečevati, več gnojit, zaščite več uporabljati in maksimalno vla-
gati. Začne se prva hiperprodukcija – maksimalno iz zemlje iztrži-
ti čimveč. Ko sem prišel iz vojske in ko sva se z očetom pogovarjala,
sem pa takrat čist drugače gledal na te reči. Sem že tudi hodil malo
po svetu in sem njemu rekel: »Glej, če želiš, da bom kmetoval, potem
mi gremo maksimalno – čim več zemlje pa hitro posodobitev.« 79. leta
smo kupili 60-konjski traktor, 89. smo že kupli dvopogonski torpedo
traktor s kabino in postopoma smo šli gor. Več kot je bilo zemlje, tako
smo traktorje dokupovali. Tisti, ki so na stari način kmetovali, so pač
kmetovali za sebe. Proizvodnja se je dvigovala, živina se je pitala na
večjo težo. Vse to je dajalo več prihodka, lažje se je investiralo. Nekdo
na kmetiji pa še ena plača je morala priti. To je peljalo razvoj. Razen
tam, kjer so se pa intenzivirali in so bili samo na kmetiji in so se zače-
li hitro povečevati. Tam pa je bilo to drugo.
Sprememba mentalitete med obema generacijama je dobro vidna
tudi pri najemanju kreditov za investicijo na kmetiji. Kot je opozoril
Geza, rojen leta 1959 v Tešanovcih v Prekmurju, je pri najemanju kreditov
opaziti, da je bila starejša generacija izrazito previdna in da je imela od-
por do tveganja:
Naš oče, ouuuu, ne bi šel v kakšen kredit. »Kaj bi še hitro nekaj naba-
vili?« On: »Ne, ne.« Medtem ko jaz, ki sem bil že malo več o teh stva-
reh podučen, mi smo drugače gledali na to. Če nisi šel v kredit, če nisi
investiral, tudi s tujim denarjem, ti je razvoj bil počasnejši. Če ti raču-
naš, da povečaš prihodke za toliko, je pa to druga stvar, ker takrat so
tudi zadruge učile: »Investirajte, kreditirajte, vlagajte.« To je blo delo
zadruge. In kdo je to poslušal, šel po teh stopinjah, se je prej potegnal,
kdo ne, je zaostal.
Starejša generacija je oklevala pri najemu posojila zaradi močno zako-
reninjenega strahu pred izgubo kmetije zaradi nezmožnosti odplačevanja
dolga (Jurij, 1934, Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem):
O nakupu traktorja so odločal starši al pa naslednik kmetije. Pr nas
je moj brat, ki je bil naslednik kmetije, sta se z mamo, ki je prej gospo-
darla, posvetovala, velik se je pa sam odločal. Mama ga je včas še zme-
193
Oče je bil bolj tak – plug pa brana. Delali so toliko, da so si pokri-
li lastne potrebe pa malo nečesa prodali, da so stroške pokrili. Mi,
ki smo bili mladi in odvisni, pa smo stremeli k temu, da smo zače-
li povečevati, več gnojit, zaščite več uporabljati in maksimalno vla-
gati. Začne se prva hiperprodukcija – maksimalno iz zemlje iztrži-
ti čimveč. Ko sem prišel iz vojske in ko sva se z očetom pogovarjala,
sem pa takrat čist drugače gledal na te reči. Sem že tudi hodil malo
po svetu in sem njemu rekel: »Glej, če želiš, da bom kmetoval, potem
mi gremo maksimalno – čim več zemlje pa hitro posodobitev.« 79. leta
smo kupili 60-konjski traktor, 89. smo že kupli dvopogonski torpedo
traktor s kabino in postopoma smo šli gor. Več kot je bilo zemlje, tako
smo traktorje dokupovali. Tisti, ki so na stari način kmetovali, so pač
kmetovali za sebe. Proizvodnja se je dvigovala, živina se je pitala na
večjo težo. Vse to je dajalo več prihodka, lažje se je investiralo. Nekdo
na kmetiji pa še ena plača je morala priti. To je peljalo razvoj. Razen
tam, kjer so se pa intenzivirali in so bili samo na kmetiji in so se zače-
li hitro povečevati. Tam pa je bilo to drugo.
Sprememba mentalitete med obema generacijama je dobro vidna
tudi pri najemanju kreditov za investicijo na kmetiji. Kot je opozoril
Geza, rojen leta 1959 v Tešanovcih v Prekmurju, je pri najemanju kreditov
opaziti, da je bila starejša generacija izrazito previdna in da je imela od-
por do tveganja:
Naš oče, ouuuu, ne bi šel v kakšen kredit. »Kaj bi še hitro nekaj naba-
vili?« On: »Ne, ne.« Medtem ko jaz, ki sem bil že malo več o teh stva-
reh podučen, mi smo drugače gledali na to. Če nisi šel v kredit, če nisi
investiral, tudi s tujim denarjem, ti je razvoj bil počasnejši. Če ti raču-
naš, da povečaš prihodke za toliko, je pa to druga stvar, ker takrat so
tudi zadruge učile: »Investirajte, kreditirajte, vlagajte.« To je blo delo
zadruge. In kdo je to poslušal, šel po teh stopinjah, se je prej potegnal,
kdo ne, je zaostal.
Starejša generacija je oklevala pri najemu posojila zaradi močno zako-
reninjenega strahu pred izgubo kmetije zaradi nezmožnosti odplačevanja
dolga (Jurij, 1934, Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem):
O nakupu traktorja so odločal starši al pa naslednik kmetije. Pr nas
je moj brat, ki je bil naslednik kmetije, sta se z mamo, ki je prej gospo-
darla, posvetovala, velik se je pa sam odločal. Mama ga je včas še zme-
193
