Page 198 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 198
kmet, pol proletarec
Mi smo meli katrco in smo ga šli kupit. Sem rekla: »Oče, greste z
nami?« Je reko: »Ne. Ma kaj, res bo pršo traktor?« In smo pršli do-
mov in ko je ču, da je pršu traktor na dvorišče, so mu šle solze. Je reko:
»Ma kej res? Ma kako ste to kupili?« On nam ni mogo pomagat. Milan
je vzel neki kredita za traktor. Smo dobil gradbeni kredit in ga preto-
pil za traktor. Tako se je to delalo. Nisi mogel kredita za traktor dobit.
Mlajša generacija kmetov, ki je imela največjo željo po vnašanju no-
vosti na kmetijo za namen modernizacije kmetij in akumulacije kapita-
la, se je pri tem srečevala predvsem s pomanjkanjem denarja. Nekateri
sogovorniki so starejšo kmečko generacijo opisali kot »starokopitno« za-
radi prepričanja, da naj bi zgolj kmetija zagotavlja eksistencialno var-
nost (Jurij, 1934, Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem): »Starokopitn
kmet je nekdo, ki ima staro miselnost – on ni predvideval, da se mora ta
situacija mal spremenit, da mora it na boljš. Oni so računal, da ma tolk
zaledja, da je dober.« Mnogo starejših ljudi se je tehničnemu napredku iz-
ogibalo, ker ga niso razumeli ali pa so ga videli kot nekaj, kar škoduje, za-
radi prepričanja, da naj bi tehnika življenje mehanizirala in utesnjevala.
V zgodovinski perspektivi je namreč družinska kmetija velikok-
rat delovala kot dejavnik stabilnosti v družbenokriznih razmerah. Prav
tako je bilo pri starejši generaciji kmetovanje dojeto kot varna in pred-
vidljiva oblika dela v primerjavi z novonastajajočo industrijo, ki teh last-
nosti ni imela, saj je bila v fazi razvoja, delovna mesta pa niso bila ved-
no varna. Jurij, rojen 1934 na kmetiji v vasi Breznica nad Škofjo Loko na
Gorenjskem, ključavničar, se je spominjal:
Sem mel gor enga soseda, en tak kmet, starokopitn do konca. Ker sem
se js šel učit, se mu je zdel neumno. Ko sem bil že u služb, je rekel: »A
si ti še u služb?« Je htel rečt: »Glih zdej bo vse propadl, boš vido, pa
kmetije nimaš.« Včasih so komu, ki je bil delavec, kmetje rekli: »To je
pa en revež.« Če nisi mel kmetije, nisi bil nč. Kmetija je dala občutek
varnosti. Če maš doma kmetijo in bo sila, boš mel smreko manj, bu-
kev manj, borovnice. Starokopitni kmetje so se kasnej omehčal, ker so
vidl, da so njihov otroc več dnarja skup spravl k oni.
Iz povedanega razberemo dokaj razširjeno stališče, da je kmetom
kljub težjim delovnim pogojem lažje preživeti kot siromašnemu delavske-
mu sloju, ki je bil za svoje preživetje na milost in nemilost prepuščen trgu.
Temeljno prednost so videli v možnosti zagotavljanja lastne prehran-
ske varnosti, zaradi katere so bili neodvisni. Kmetija jim je predstavlja-
198
Mi smo meli katrco in smo ga šli kupit. Sem rekla: »Oče, greste z
nami?« Je reko: »Ne. Ma kaj, res bo pršo traktor?« In smo pršli do-
mov in ko je ču, da je pršu traktor na dvorišče, so mu šle solze. Je reko:
»Ma kej res? Ma kako ste to kupili?« On nam ni mogo pomagat. Milan
je vzel neki kredita za traktor. Smo dobil gradbeni kredit in ga preto-
pil za traktor. Tako se je to delalo. Nisi mogel kredita za traktor dobit.
Mlajša generacija kmetov, ki je imela največjo željo po vnašanju no-
vosti na kmetijo za namen modernizacije kmetij in akumulacije kapita-
la, se je pri tem srečevala predvsem s pomanjkanjem denarja. Nekateri
sogovorniki so starejšo kmečko generacijo opisali kot »starokopitno« za-
radi prepričanja, da naj bi zgolj kmetija zagotavlja eksistencialno var-
nost (Jurij, 1934, Breznica nad Škofjo Loko na Gorenjskem): »Starokopitn
kmet je nekdo, ki ima staro miselnost – on ni predvideval, da se mora ta
situacija mal spremenit, da mora it na boljš. Oni so računal, da ma tolk
zaledja, da je dober.« Mnogo starejših ljudi se je tehničnemu napredku iz-
ogibalo, ker ga niso razumeli ali pa so ga videli kot nekaj, kar škoduje, za-
radi prepričanja, da naj bi tehnika življenje mehanizirala in utesnjevala.
V zgodovinski perspektivi je namreč družinska kmetija velikok-
rat delovala kot dejavnik stabilnosti v družbenokriznih razmerah. Prav
tako je bilo pri starejši generaciji kmetovanje dojeto kot varna in pred-
vidljiva oblika dela v primerjavi z novonastajajočo industrijo, ki teh last-
nosti ni imela, saj je bila v fazi razvoja, delovna mesta pa niso bila ved-
no varna. Jurij, rojen 1934 na kmetiji v vasi Breznica nad Škofjo Loko na
Gorenjskem, ključavničar, se je spominjal:
Sem mel gor enga soseda, en tak kmet, starokopitn do konca. Ker sem
se js šel učit, se mu je zdel neumno. Ko sem bil že u služb, je rekel: »A
si ti še u služb?« Je htel rečt: »Glih zdej bo vse propadl, boš vido, pa
kmetije nimaš.« Včasih so komu, ki je bil delavec, kmetje rekli: »To je
pa en revež.« Če nisi mel kmetije, nisi bil nč. Kmetija je dala občutek
varnosti. Če maš doma kmetijo in bo sila, boš mel smreko manj, bu-
kev manj, borovnice. Starokopitni kmetje so se kasnej omehčal, ker so
vidl, da so njihov otroc več dnarja skup spravl k oni.
Iz povedanega razberemo dokaj razširjeno stališče, da je kmetom
kljub težjim delovnim pogojem lažje preživeti kot siromašnemu delavske-
mu sloju, ki je bil za svoje preživetje na milost in nemilost prepuščen trgu.
Temeljno prednost so videli v možnosti zagotavljanja lastne prehran-
ske varnosti, zaradi katere so bili neodvisni. Kmetija jim je predstavlja-
198
