Page 20 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
kmet, pol proletarec
stičen odnos javnosti je na začetku devetdesetih let 20. stoletja opozarjala
tudi Ana Barbič, ki je z raziskovanjem ugleda kmetov v družbi zaznala še
druge »očitke« mešanim kmetijam. Posamezniki iz mešanih kmetij naj ne
bi imeli razvitih delovnih navad in vrednot industrijske družbe. Pogosto
naj bi izostajali iz dela, zlasti v času večjih del na kmetiji, bolj kot drugi
naj bi obremenjevali zdravstveno varstvo. Zanimivo je, da to ni bilo em-
pirično ugotovljeno. Šlo je za splošno pripisovane lastnosti. Raziskave so
pravzaprav kazale drugačno podobo – zaposleni iz mešanih kmetij niso v
ničemer odstopali od splošnih razmer v podjetju. Ana Barbič je po analo-
giji na madžarske razmere pomislila (1990, 16–19, 41), da lahko odpor do
mešanih kmetij zvira iz dejstva, da jih je težje nadzorovati kot industrij-
ske delavce, ki imajo kot vir preživljanja samo plačo.
Izjema ali pravilo?
Jugoslovanska kmetijska socialistična izkušnja je bila drugačna kot v
drugih socialističnih državah. Shematično lahko s stališča organizira-
nosti kmetijske pridelave ločimo tri skupine socialističnih držav v Evropi.
Kolektivno kmetijstvo (kolhozi) po sovjetskem modelu so se uveljavili v
Albaniji, Bolgariji in Romuniji. Češkoslovaška, Nemška demokratična re-
publika in Madžarska so uveljavile nekoliko modificiran sistem kolho-
zov; šlo je za kombinacijo državnih kmetijskih podjetij in zadružne pobu-
de. Na Poljskem (Ganguli 1972) in v Jugoslaviji je prevladovalo kmetijstvo
v zasebni lasti. Večina zemlje je bila v lasti zasebnih kmetov. Vendar je
bil politični in ekonomski nadzor nad zasebnim kmetijskim sektorjem
na Poljskem, kjer je bilo 85 % zemlje v lasti kmetov, neprimerno strož-
ji kot v Jugoslaviji. Prostor za ekonomsko pobudo je bil na Poljskem moč-
no ali povsem utesnjen (Enyedi 1967). Jugoslovanska oziroma slovenska
verzija kmetijske politike je torej v skupini komunističnih držav izstopa-
la. Večina kmetijske zemlje je bila v zasebni lasti, zasebni kmetje so bili
priznani kot legitimni gospodarski subjekti. Še več, proizvodni potenci-
ali zasebnega kmetijstva so bili vključeni v državno kmetijsko politiko.
Druge komunistične države so zasebni kmetijski sektor ali izrinile na ob-
robje ali povsem onemogočile. Pa tudi v Jugoslaviji so skušali regulirati
zasebno kmetijstvo preko zadružništva, vendar od srede petdesetih let
dalje le na prostovoljni osnovi in z ekonomskimi ter s socialnimi (zdra-
vstveno zavarovanje!) spodbudami.
Tudi v času kolektivizacije so socialistične države dovoljevale za-
sebno kmetijstvo. Kmetje so imeli pravico do majhnega kosa zemlje, t.
20
stičen odnos javnosti je na začetku devetdesetih let 20. stoletja opozarjala
tudi Ana Barbič, ki je z raziskovanjem ugleda kmetov v družbi zaznala še
druge »očitke« mešanim kmetijam. Posamezniki iz mešanih kmetij naj ne
bi imeli razvitih delovnih navad in vrednot industrijske družbe. Pogosto
naj bi izostajali iz dela, zlasti v času večjih del na kmetiji, bolj kot drugi
naj bi obremenjevali zdravstveno varstvo. Zanimivo je, da to ni bilo em-
pirično ugotovljeno. Šlo je za splošno pripisovane lastnosti. Raziskave so
pravzaprav kazale drugačno podobo – zaposleni iz mešanih kmetij niso v
ničemer odstopali od splošnih razmer v podjetju. Ana Barbič je po analo-
giji na madžarske razmere pomislila (1990, 16–19, 41), da lahko odpor do
mešanih kmetij zvira iz dejstva, da jih je težje nadzorovati kot industrij-
ske delavce, ki imajo kot vir preživljanja samo plačo.
Izjema ali pravilo?
Jugoslovanska kmetijska socialistična izkušnja je bila drugačna kot v
drugih socialističnih državah. Shematično lahko s stališča organizira-
nosti kmetijske pridelave ločimo tri skupine socialističnih držav v Evropi.
Kolektivno kmetijstvo (kolhozi) po sovjetskem modelu so se uveljavili v
Albaniji, Bolgariji in Romuniji. Češkoslovaška, Nemška demokratična re-
publika in Madžarska so uveljavile nekoliko modificiran sistem kolho-
zov; šlo je za kombinacijo državnih kmetijskih podjetij in zadružne pobu-
de. Na Poljskem (Ganguli 1972) in v Jugoslaviji je prevladovalo kmetijstvo
v zasebni lasti. Večina zemlje je bila v lasti zasebnih kmetov. Vendar je
bil politični in ekonomski nadzor nad zasebnim kmetijskim sektorjem
na Poljskem, kjer je bilo 85 % zemlje v lasti kmetov, neprimerno strož-
ji kot v Jugoslaviji. Prostor za ekonomsko pobudo je bil na Poljskem moč-
no ali povsem utesnjen (Enyedi 1967). Jugoslovanska oziroma slovenska
verzija kmetijske politike je torej v skupini komunističnih držav izstopa-
la. Večina kmetijske zemlje je bila v zasebni lasti, zasebni kmetje so bili
priznani kot legitimni gospodarski subjekti. Še več, proizvodni potenci-
ali zasebnega kmetijstva so bili vključeni v državno kmetijsko politiko.
Druge komunistične države so zasebni kmetijski sektor ali izrinile na ob-
robje ali povsem onemogočile. Pa tudi v Jugoslaviji so skušali regulirati
zasebno kmetijstvo preko zadružništva, vendar od srede petdesetih let
dalje le na prostovoljni osnovi in z ekonomskimi ter s socialnimi (zdra-
vstveno zavarovanje!) spodbudami.
Tudi v času kolektivizacije so socialistične države dovoljevale za-
sebno kmetijstvo. Kmetje so imeli pravico do majhnega kosa zemlje, t.
20
