Page 21 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 21
Uvod: Socialistično kmetijstvo med ideologijo in pragmatizmom
i. ohišnice, kjer so lahko kmetovali za lastno oskrbo. Države so se razli-
kovale med seboj po tem, v kolikšni meri so potenciale tega kmetijstva
vključevale v kmetijsko politiko oziroma dovoljevale obseg take dejav-
nosti. Pomen tega dela kmetijstva, četudi na zelo majhnih površinah,
je bil velik. Ohišnice, ki jih v tehničnem smislu lahko uvrščamo v kate-
gorijo mešanih kmetij, so bile pomembne v vseh socialističnih državah.
Kot del vse kmetijske proizvodnje so leta 1975 predstavljale v Bolgariji 16
%, na Češkoslovaškem 15 %, v Nemški demokratični republiki 11 %, na
Madžarskem 35 %, v Romuniji 31 % in v Sovjetski zvezi 21 % (Enyedi 1967).
Poleg jugoslovanskega modela je od konca šestdesetih let izstopala
madžarska verzija kmetijske politike. Madžarski sistem je poučen za pre-
sojanje agrarno-političnih ukrepov v socialističnih državah. Madžarska
vlada je z reformami konec šestdesetih let (t. i. novi ekonomski mehani-
zem) kmetom dovolila delati na ohišnicah na drugačen način. Predvsem
so odpravili omejitve kmečke delavnosti. Kmetom so dovolili razpolaga-
nje s pridelkom in prosto prodajo ter s tem tudi institucionalizirali ome-
jeno delovanje trga. Madžarska med socialističnimi državami velja za us-
pešen primer integracije kolektivnega (državna podjetja in zadruge) in
drobnega zasebnega kmetijstva. S slovenske perspektive je bilo očitno,
da so na Madžarskem z zamikom in na nekoliko drugačen način deloma
krenili po jugoslovanski poti. Uvedli so trg kmetijskih pridelkov in, kar
je bilo zelo pomembno, kmetom so dovolili delati. Vendar niso povsem
sledili jugoslovanskemu primeru. Rezultati reforme so bili zelo dobri.
Proizvodnja je potekala na malih površinah. V povprečju je bil tak obrat
velik le 0,7 hektarja. Prej je šlo za obsežnejši vrt kot kmetijo. Skupno so
na takih obratih obdelovali 11 % vse kmetijske zemlje (Enyedi 1982). Kljub
utesnjenosti je pridelava najprej omogočila samooskrbo velikega dela pre-
bivalstva, preko trga pa prodajo pridelkov neagrarnemu prebivalstvu in
zadružnemu ali državnemu sektorju. Dvig proizvodnje v drobnem zaseb-
nem kmetijstvu je razbremenil državni in zadružni kmetijski sektor, da
sta lahko viške proizvodnje izvažala na tuje trge.
Kot v jugoslovanskem primeru je nastopila terminološka zadrega,
kako poimenovati tak pojav. Imena za označevanje pojava so bila različ-
na: delno kmetovanje (angl. part-time farming), družinsko kmetovanje,
zasebno kmetijstvo, polkmetje, drobno kmetovanje. Zaradi konsisten-
tnosti bo tu tudi za madžarsko socialistično stvarnost uporabljen termin
mešane kmetije, čeprav ni povsem ustrezen. Specifika madžarske socia-
listične stvarnosti je, da so ločili dve vrsti mešanih kmetij. Ločitev je bila
21
i. ohišnice, kjer so lahko kmetovali za lastno oskrbo. Države so se razli-
kovale med seboj po tem, v kolikšni meri so potenciale tega kmetijstva
vključevale v kmetijsko politiko oziroma dovoljevale obseg take dejav-
nosti. Pomen tega dela kmetijstva, četudi na zelo majhnih površinah,
je bil velik. Ohišnice, ki jih v tehničnem smislu lahko uvrščamo v kate-
gorijo mešanih kmetij, so bile pomembne v vseh socialističnih državah.
Kot del vse kmetijske proizvodnje so leta 1975 predstavljale v Bolgariji 16
%, na Češkoslovaškem 15 %, v Nemški demokratični republiki 11 %, na
Madžarskem 35 %, v Romuniji 31 % in v Sovjetski zvezi 21 % (Enyedi 1967).
Poleg jugoslovanskega modela je od konca šestdesetih let izstopala
madžarska verzija kmetijske politike. Madžarski sistem je poučen za pre-
sojanje agrarno-političnih ukrepov v socialističnih državah. Madžarska
vlada je z reformami konec šestdesetih let (t. i. novi ekonomski mehani-
zem) kmetom dovolila delati na ohišnicah na drugačen način. Predvsem
so odpravili omejitve kmečke delavnosti. Kmetom so dovolili razpolaga-
nje s pridelkom in prosto prodajo ter s tem tudi institucionalizirali ome-
jeno delovanje trga. Madžarska med socialističnimi državami velja za us-
pešen primer integracije kolektivnega (državna podjetja in zadruge) in
drobnega zasebnega kmetijstva. S slovenske perspektive je bilo očitno,
da so na Madžarskem z zamikom in na nekoliko drugačen način deloma
krenili po jugoslovanski poti. Uvedli so trg kmetijskih pridelkov in, kar
je bilo zelo pomembno, kmetom so dovolili delati. Vendar niso povsem
sledili jugoslovanskemu primeru. Rezultati reforme so bili zelo dobri.
Proizvodnja je potekala na malih površinah. V povprečju je bil tak obrat
velik le 0,7 hektarja. Prej je šlo za obsežnejši vrt kot kmetijo. Skupno so
na takih obratih obdelovali 11 % vse kmetijske zemlje (Enyedi 1982). Kljub
utesnjenosti je pridelava najprej omogočila samooskrbo velikega dela pre-
bivalstva, preko trga pa prodajo pridelkov neagrarnemu prebivalstvu in
zadružnemu ali državnemu sektorju. Dvig proizvodnje v drobnem zaseb-
nem kmetijstvu je razbremenil državni in zadružni kmetijski sektor, da
sta lahko viške proizvodnje izvažala na tuje trge.
Kot v jugoslovanskem primeru je nastopila terminološka zadrega,
kako poimenovati tak pojav. Imena za označevanje pojava so bila različ-
na: delno kmetovanje (angl. part-time farming), družinsko kmetovanje,
zasebno kmetijstvo, polkmetje, drobno kmetovanje. Zaradi konsisten-
tnosti bo tu tudi za madžarsko socialistično stvarnost uporabljen termin
mešane kmetije, čeprav ni povsem ustrezen. Specifika madžarske socia-
listične stvarnosti je, da so ločili dve vrsti mešanih kmetij. Ločitev je bila
21
