Page 22 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 22
kmet, pol proletarec
pomensko blizu jugoslovanskima terminoma kmet – delavec in delavec –
kmet. Prva skupina so bile mešane kmetije v lasti kmečkega prebivalstva.
Druga kategorija so bile t. i. dopolnilne kmetije, ki so jih obdelovali t. i.
nekmetje, ljudje iz urbanih središč. Mešane kmetije naj bi bile le preho-
dna faza, dokler ne bi kolektivno kmetijstvo dobilo absolutno prevlado.
Delitev je bila analitična, za Madžarsko pa pomembna, ker je pravico do
ohišnice imelo ne samo kmečko, temveč tudi mestno prebivalstvo (Barbič
1990, 40–45). Lastniki so bili v dvojni vlogi, kmetje kot člani zadrug so do-
bivali dohodek, neke vrste plačo. Kot samostojni kmetje so gospodarili za
svoj žep, dodatni zaslužek, prav tako lastniki iz nekmetijskih dejavnosti.
Mešane kmetije so bile močno razširjene. Leta 1980 so jih našteli 1,5 mi-
lijona, na njih pa je delalo 40 % populacije. Kmetijstvo je bilo dopolnilna
dejavnost, večino dohodkov so imeli iz redne zaposlitve ali drugega stal-
nega dohodka. O tem zgovorno priča lastniška struktura: 28 % lastnikov
je bilo članov zadrug, 26 % delavcev, 22 % upokojencev, preostanek pa je
prihajal iz drugih poklicev (Enyedi 1982).
Madžarske reforme v kmetijstvu iz leta 1968 so gotovo dale spod-
budo razmahu zasebne kmetijske pridelave. Reforme so bile dolgoročne
narave, del premišljene kmetijske politike, da bi našli sinergijo med dr-
žavnim in zasebnim kmetijstvom. Treba je bilo povečati kmetijsko proi-
zvodnjo, z izvozom pa pridobiti sredstva z modernizacijo. Z reformo niso
odpravili temeljne ovire za zasebno kmetijstvo, to je pravice do lastništva
zemlje. Kmetijske površine v zasebni lasti so bile zelo majhne, take kot jih
je določila agrarna reforma. Prav tako so bile omejene investicijske mož-
nosti. Tudi na Madžarskem so obstajale restrikcije nakupa kmetijske me-
hanizacije, česar razdrobljenost kmetijskih površin tudi sicer ni opraviče-
vala (O’Relley 1986).
Zaključek
Koncept integrirane kmečke ekonomije je mogoče uporabiti tudi za so-
cialistično stvarnost pod določenimi pogoji. Obstajati mora pravica do
lastništva zemlje, priznana mora biti ekonomska in socialna subjektivi-
teta kmetov, obstajati mora neke vrste trg, kmetje morajo imeti pravi-
co gospodariti na svoj račun, prav tako morajo imeti možnost investicij
z ustrezno bančno podporo. S tega stališča je slovenska oziroma jugoslo-
vanska izkušnja izpolnjevala potrebne pogoje, da so kmetje lahko po kon-
cu kolektivizacije znova obudili historični vzorec, tistega, po katerem je
vsaka dejavnost na kmetiji neposredno ali posredno namenjena pridobi-
22
pomensko blizu jugoslovanskima terminoma kmet – delavec in delavec –
kmet. Prva skupina so bile mešane kmetije v lasti kmečkega prebivalstva.
Druga kategorija so bile t. i. dopolnilne kmetije, ki so jih obdelovali t. i.
nekmetje, ljudje iz urbanih središč. Mešane kmetije naj bi bile le preho-
dna faza, dokler ne bi kolektivno kmetijstvo dobilo absolutno prevlado.
Delitev je bila analitična, za Madžarsko pa pomembna, ker je pravico do
ohišnice imelo ne samo kmečko, temveč tudi mestno prebivalstvo (Barbič
1990, 40–45). Lastniki so bili v dvojni vlogi, kmetje kot člani zadrug so do-
bivali dohodek, neke vrste plačo. Kot samostojni kmetje so gospodarili za
svoj žep, dodatni zaslužek, prav tako lastniki iz nekmetijskih dejavnosti.
Mešane kmetije so bile močno razširjene. Leta 1980 so jih našteli 1,5 mi-
lijona, na njih pa je delalo 40 % populacije. Kmetijstvo je bilo dopolnilna
dejavnost, večino dohodkov so imeli iz redne zaposlitve ali drugega stal-
nega dohodka. O tem zgovorno priča lastniška struktura: 28 % lastnikov
je bilo članov zadrug, 26 % delavcev, 22 % upokojencev, preostanek pa je
prihajal iz drugih poklicev (Enyedi 1982).
Madžarske reforme v kmetijstvu iz leta 1968 so gotovo dale spod-
budo razmahu zasebne kmetijske pridelave. Reforme so bile dolgoročne
narave, del premišljene kmetijske politike, da bi našli sinergijo med dr-
žavnim in zasebnim kmetijstvom. Treba je bilo povečati kmetijsko proi-
zvodnjo, z izvozom pa pridobiti sredstva z modernizacijo. Z reformo niso
odpravili temeljne ovire za zasebno kmetijstvo, to je pravice do lastništva
zemlje. Kmetijske površine v zasebni lasti so bile zelo majhne, take kot jih
je določila agrarna reforma. Prav tako so bile omejene investicijske mož-
nosti. Tudi na Madžarskem so obstajale restrikcije nakupa kmetijske me-
hanizacije, česar razdrobljenost kmetijskih površin tudi sicer ni opraviče-
vala (O’Relley 1986).
Zaključek
Koncept integrirane kmečke ekonomije je mogoče uporabiti tudi za so-
cialistično stvarnost pod določenimi pogoji. Obstajati mora pravica do
lastništva zemlje, priznana mora biti ekonomska in socialna subjektivi-
teta kmetov, obstajati mora neke vrste trg, kmetje morajo imeti pravi-
co gospodariti na svoj račun, prav tako morajo imeti možnost investicij
z ustrezno bančno podporo. S tega stališča je slovenska oziroma jugoslo-
vanska izkušnja izpolnjevala potrebne pogoje, da so kmetje lahko po kon-
cu kolektivizacije znova obudili historični vzorec, tistega, po katerem je
vsaka dejavnost na kmetiji neposredno ali posredno namenjena pridobi-
22
