Page 215 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 215
Za boljši življenjski standard
Iza mi je povedala, da se je sprva traktorja izjemno bala in ga ni že-
lela voziti, a si je premislila zaradi delovne obremenitve, ker je dopoldne
sama kmetovala. Mož Franci je dodal: »Bla je prisiljena. Ko sva se poroči-
la, sem ji rekel: ‘Ti se moraš naučiti traktor voziti.‘ ‘Ja pa ne bom.‘ Sem re-
kel: ‘Boš pa koš nosla.‘« Mnogo sogovornic je izrazilo strah pred vožnjo s
traktorjem, še posebej, ko je bil teren strm in tudi če je bil stroj ogromen.
Ženski strah pred tehnologijo namreč služi kot pogost razlog za to, da
ženske niso bolj vpete v tehnologijo (Turkle 1988).
Jelka, rojena leta 1966 v Murski Soboti v Prekmurju, veterinarska
tehnica in kmetica, je opozorila, da so mnoge ženske znale zelo dobro vo-
ziti traktor, izpita za avto pa niso imele, zato jim je v mnogih primerih
traktor predstavljal temeljno sredstvo mobilnosti. Velja opozoriti tudi na
to, da so se traktor večinoma naučile voziti pripadnice mlajše generaci-
je, njihove matere, rojene pred drugo svetovno vojno pa izjemno redko.
Sogovornica je opozorila, da je tudi pri delu s stroji na kmetiji obstaja-
la delitev dela po spolu, saj so bili običajno moški tisti, ki so s traktorjem
orali, sejali in kosili, ženske pa so z njim peljale kakšno blago:
Včas so se ženske s traktorjem peljale čisto tako, kot bi se me zdaj use-
dle v avto. Ne vem, ko si peljal mleko, ko si moral nekaj malega na tis-
ti prikolici pripeljat, mogoče tudi v trgovino. Za take manjše zadeve
so vse šle one. Ne spomnim se jaz, da bi ženske delale na polju s trak-
torjem. Ko se je pri nas včasih kosilo za krave ali pa za prašiče, so one
šle po to. Ali pa ko se je sekalo to zeleno za koruzo, to so tudi ponava-
di ženske vzele traktor pa so šle. Moški so pa s traktorjem orali, kosi-
li ... Tudi ko se je seno nakladalo, je bilo tako, da je ženska bila v trak-
torju in vozila traktor s prikolico, oni so dajali gor seno, ženska je pa
pač pelala naprej. Kar je blo bolj moško delo s traktorjem, tisto je de-
lal on. Tam v avstrijskem delu Goričkega so pa ženske vse delale tudi
iz te nuje, ker so moški odšli v Avstrijo ali pa Nemčijo ali pa nekam
tja delat.
Kot razberemo iz citata, so ženske prevzele vso delo s traktorjem, ko
so moški odšli v tujino, saj so na kmetiji ostale same in so bile v to pri-
morane. Tako so s traktorjem tudi orale, sejale in kosile, kar je bilo sicer
v domeni moških. Če so možje dopoldne službovali v mestu, popoldne
pa doma kmetovali, so mnoge sogovornice vožnjo traktorja in upravlja-
nje strojev prepustile njim, ko so prišli iz službe, same pa izvajale manjša,
ročna dela, ki jih s stroji ni bilo mogoče izvrševati. Gospodinje, ki na kme-
215
Iza mi je povedala, da se je sprva traktorja izjemno bala in ga ni že-
lela voziti, a si je premislila zaradi delovne obremenitve, ker je dopoldne
sama kmetovala. Mož Franci je dodal: »Bla je prisiljena. Ko sva se poroči-
la, sem ji rekel: ‘Ti se moraš naučiti traktor voziti.‘ ‘Ja pa ne bom.‘ Sem re-
kel: ‘Boš pa koš nosla.‘« Mnogo sogovornic je izrazilo strah pred vožnjo s
traktorjem, še posebej, ko je bil teren strm in tudi če je bil stroj ogromen.
Ženski strah pred tehnologijo namreč služi kot pogost razlog za to, da
ženske niso bolj vpete v tehnologijo (Turkle 1988).
Jelka, rojena leta 1966 v Murski Soboti v Prekmurju, veterinarska
tehnica in kmetica, je opozorila, da so mnoge ženske znale zelo dobro vo-
ziti traktor, izpita za avto pa niso imele, zato jim je v mnogih primerih
traktor predstavljal temeljno sredstvo mobilnosti. Velja opozoriti tudi na
to, da so se traktor večinoma naučile voziti pripadnice mlajše generaci-
je, njihove matere, rojene pred drugo svetovno vojno pa izjemno redko.
Sogovornica je opozorila, da je tudi pri delu s stroji na kmetiji obstaja-
la delitev dela po spolu, saj so bili običajno moški tisti, ki so s traktorjem
orali, sejali in kosili, ženske pa so z njim peljale kakšno blago:
Včas so se ženske s traktorjem peljale čisto tako, kot bi se me zdaj use-
dle v avto. Ne vem, ko si peljal mleko, ko si moral nekaj malega na tis-
ti prikolici pripeljat, mogoče tudi v trgovino. Za take manjše zadeve
so vse šle one. Ne spomnim se jaz, da bi ženske delale na polju s trak-
torjem. Ko se je pri nas včasih kosilo za krave ali pa za prašiče, so one
šle po to. Ali pa ko se je sekalo to zeleno za koruzo, to so tudi ponava-
di ženske vzele traktor pa so šle. Moški so pa s traktorjem orali, kosi-
li ... Tudi ko se je seno nakladalo, je bilo tako, da je ženska bila v trak-
torju in vozila traktor s prikolico, oni so dajali gor seno, ženska je pa
pač pelala naprej. Kar je blo bolj moško delo s traktorjem, tisto je de-
lal on. Tam v avstrijskem delu Goričkega so pa ženske vse delale tudi
iz te nuje, ker so moški odšli v Avstrijo ali pa Nemčijo ali pa nekam
tja delat.
Kot razberemo iz citata, so ženske prevzele vso delo s traktorjem, ko
so moški odšli v tujino, saj so na kmetiji ostale same in so bile v to pri-
morane. Tako so s traktorjem tudi orale, sejale in kosile, kar je bilo sicer
v domeni moških. Če so možje dopoldne službovali v mestu, popoldne
pa doma kmetovali, so mnoge sogovornice vožnjo traktorja in upravlja-
nje strojev prepustile njim, ko so prišli iz službe, same pa izvajale manjša,
ročna dela, ki jih s stroji ni bilo mogoče izvrševati. Gospodinje, ki na kme-
215
