Page 222 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 222
kmet, pol proletarec
či moškega v gospodinjstvu niso nujno videle kot vprašanje enakoprav-
nosti med spoloma (Vodopivec 2001, 79). Generacija mojih sogovornic je
bila rojena pred drugo svetovno vojno in vzgajana v pretežno agrarnem
okolju, v katerem so bile večinoma njihove matere same odgovorne za go-
spodinjstvo. V takšnem okolju so bile vzgajane in socializirane, zato je
bila kombinacija družine, materinstva in dela zanje del normalnega žen-
skega življenja.
Miranda, gospodinja na kmetiji iz Mosta na Soči na Primorskem, mi
je to, da doma ni bila plačana za opravljanje gospodinjskega dela, pojasni-
la takole: »Doma za svoje delaš, a ne. Mi ni blo nkol težko.« Glede gospo-
dinjskega dela in vzgoje otrok so večkrat dejale, da je »to ženska morala
nardit in tak je blo skos.« Svoj čas so razumele kot čas, ki ga lahko kadar
koli prekinejo potrebe družine, saj so bile socializirane v vedenje, da pot-
rebe družine postavijo pred svoje. Na čas, ki ga ženske kot matere in go-
spodinje posvečajo svojim bližnjim, lahko gledamo tudi kot na obvezo,
rojeno iz ljubezni, ki je bila lahko nagrajujoča in ki jim je odrekanje os-
mišljala. Daniela Koleva (2012) ugotavlja, da je večina njenih sogovornic
kombinacijo materinstva in dela dojemala ne samo kot normalno, ampak
tudi polno pomena.
Mož in žena sta denar pogosto hranila skupaj, če pa sta ga hranila lo-
čeno, je denar od kmetijskih pridelkov in živine najpogosteje hranil mož,
ki je z njim tudi upravljal in ga uporabljal za investiranje v kmetijsko me-
hanizacijo, plačevanje davkov itd. Pri tem ni šlo toliko za finančno nezau-
panje, ampak bolj za simbolično izražanje moči in avtoritete, kot opozarja
Mojca Ramšak (2003, 233). Denar od prodaje jajc, mleka in masla so naj-
pogosteje hranile ženske in ga običajno uporabljale za nakup najnujnejših
stvari v gospodinjstvu, kot je, recimo, sladkor ali olje. Za večje investici-
je, kot je bila gradnja hiše, sta oba prispevala denar in si ga po potrebi iz-
posodila, najpogosteje od sorodnikov, ali pa najela kredit v službi. Olga,
kuharica, leta 1941 rojena v Humu na Sotli na Štajerskem, ki je kot nego-
valka službovala v domu starejših v Šmarju, je v službi najela kredit, mož
pa v svojem podjetju Cinkarna, in to dvakrat, ker je njegovo podjetje dob-
ro poslovalo. Z možem sta se skupaj pogovarjala o večjih nakupih in oba
sta zanje prispevala denar: »Leta 1975 smo delali hišo. Tist smo si zapisa-
li, če smo bli kaj dolžni, v en zvezek. Kje sma si sposodla in koliko. Pa ko-
liko sva odplačala že. Js sem bolj pisala.«
Skoraj vsi sogovorniki in sogovornice so dejali, da si dohodkov in od-
hodkov gospodinjstva niso zapisovali in da niso vodili nikakršnih evi-
222
či moškega v gospodinjstvu niso nujno videle kot vprašanje enakoprav-
nosti med spoloma (Vodopivec 2001, 79). Generacija mojih sogovornic je
bila rojena pred drugo svetovno vojno in vzgajana v pretežno agrarnem
okolju, v katerem so bile večinoma njihove matere same odgovorne za go-
spodinjstvo. V takšnem okolju so bile vzgajane in socializirane, zato je
bila kombinacija družine, materinstva in dela zanje del normalnega žen-
skega življenja.
Miranda, gospodinja na kmetiji iz Mosta na Soči na Primorskem, mi
je to, da doma ni bila plačana za opravljanje gospodinjskega dela, pojasni-
la takole: »Doma za svoje delaš, a ne. Mi ni blo nkol težko.« Glede gospo-
dinjskega dela in vzgoje otrok so večkrat dejale, da je »to ženska morala
nardit in tak je blo skos.« Svoj čas so razumele kot čas, ki ga lahko kadar
koli prekinejo potrebe družine, saj so bile socializirane v vedenje, da pot-
rebe družine postavijo pred svoje. Na čas, ki ga ženske kot matere in go-
spodinje posvečajo svojim bližnjim, lahko gledamo tudi kot na obvezo,
rojeno iz ljubezni, ki je bila lahko nagrajujoča in ki jim je odrekanje os-
mišljala. Daniela Koleva (2012) ugotavlja, da je večina njenih sogovornic
kombinacijo materinstva in dela dojemala ne samo kot normalno, ampak
tudi polno pomena.
Mož in žena sta denar pogosto hranila skupaj, če pa sta ga hranila lo-
čeno, je denar od kmetijskih pridelkov in živine najpogosteje hranil mož,
ki je z njim tudi upravljal in ga uporabljal za investiranje v kmetijsko me-
hanizacijo, plačevanje davkov itd. Pri tem ni šlo toliko za finančno nezau-
panje, ampak bolj za simbolično izražanje moči in avtoritete, kot opozarja
Mojca Ramšak (2003, 233). Denar od prodaje jajc, mleka in masla so naj-
pogosteje hranile ženske in ga običajno uporabljale za nakup najnujnejših
stvari v gospodinjstvu, kot je, recimo, sladkor ali olje. Za večje investici-
je, kot je bila gradnja hiše, sta oba prispevala denar in si ga po potrebi iz-
posodila, najpogosteje od sorodnikov, ali pa najela kredit v službi. Olga,
kuharica, leta 1941 rojena v Humu na Sotli na Štajerskem, ki je kot nego-
valka službovala v domu starejših v Šmarju, je v službi najela kredit, mož
pa v svojem podjetju Cinkarna, in to dvakrat, ker je njegovo podjetje dob-
ro poslovalo. Z možem sta se skupaj pogovarjala o večjih nakupih in oba
sta zanje prispevala denar: »Leta 1975 smo delali hišo. Tist smo si zapisa-
li, če smo bli kaj dolžni, v en zvezek. Kje sma si sposodla in koliko. Pa ko-
liko sva odplačala že. Js sem bolj pisala.«
Skoraj vsi sogovorniki in sogovornice so dejali, da si dohodkov in od-
hodkov gospodinjstva niso zapisovali in da niso vodili nikakršnih evi-
222
