Page 223 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 223
Za boljši življenjski standard
denc. Lojze, rojen leta 1938 na Brezjah pri Podplatu na Štajerskem, ki je
kmetoval na pet hektarjev veliki kmetiji in bil zaposlen v gradbenem pod-
jetju Bohor v Mestinjah, se je spominjal, da sta imela z ženo denar skupaj,
pri čemer žena ni hodila v službo, a je on sprejemal osrednje odločitve gle-
de pomembnejših investicij na kmetiji: »Ne bom reko, da sem mel glavno
besedo, se je pa mene spoštovalo. Veljalo je tisto, kar sem js reko. Radi so
me meli in mi zaupali. Gospodarla sva oba z ženo, sva se pogovorila. Žena
je skrbela za kuhanje.« Marina, rojena leta 1942 v Slatini na Štajerskem, je
bila zaposlena kot kuharica v zdravilišču v Rogaški Slatini, mož pa je os-
tal doma in kmetoval. Traktor sta kupila s pomočjo posojila, ki ga je ona
najela v službi, a je bil mož tisti, ki je bil mnogo bolj vpleten v tehnološke
investicije na kmetiji: »S tem se ukvarja mož, js nisem bila za to. On je mel
gospodarstvo čez, js sem pa na šiht hodila pa pucala in kuhala.«
Kot je leta 1995 ugotavljal Franc Hribernik, je ostala delitev dela na
mnogih slovenskih kmetijah precej tradicionalna, čeprav so se vedenjski
vzorci pod vplivom družbenih okoliščin počasi spreminjali. Čeprav je pri
vse večjem usmerjanju kmetov k pridobivanju dohodka iz nekmetijskih
dejavnosti delovna vloga ženske na kmetiji postala še bolj poudarjena,
še posebej pri opravljanju kmetijskih del s kmetijsko mehanizacijo, pa je
kljub temu o ključnih stvareh, zlasti ekonomske in razvojne narave, naj-
pogosteje odločal »prvi« član kmetije, kmečki gospodar (Hribernik 1995,
210). Največkrat so bili moški tisti, ki so odločali o večjih transkacijah, kot
so bili nakupi kmetijskih strojev in prodaja živine. Prav tako so bili oni
tisti, ki so sklepali kupčije, od svojih žena pa so pogosto pričakovali stri-
njanje, potrditev.
Čeprav lahko opazimo aktivno vlogo žensk v kmečkih družinah ne le
kot pomočnic pri kmečkih opravilih, temveč tudi kot aktivnih upravite-
ljic in investitork, kmečka ženska v družbi ostaja »nevidna« (Barbič 2000,
99). Po besedah Ane Barbič vloge matere in gospodinje niso zgolj dojete
kot samoumevne, temveč so tudi videne kot neločljive komponente vloge
kmečke ženske kot delovne sile na kmetiji. Ravno nevidnost vloge kmeti-
ce v družini in na kmetiji prispeva k ohranjanju kmečke družine kot sfe-
re zasebnosti in tradicionalnih družinskih odnosov, ki jo določa vodilna
vloga kmečkega gospodarja.
Kmečka ženska, ki dela samo na kmetiji, medtem ko so drugi člani
zaposleni izven kmetijstva, je pogosto – tudi v statističnih popisih – re-
223
denc. Lojze, rojen leta 1938 na Brezjah pri Podplatu na Štajerskem, ki je
kmetoval na pet hektarjev veliki kmetiji in bil zaposlen v gradbenem pod-
jetju Bohor v Mestinjah, se je spominjal, da sta imela z ženo denar skupaj,
pri čemer žena ni hodila v službo, a je on sprejemal osrednje odločitve gle-
de pomembnejših investicij na kmetiji: »Ne bom reko, da sem mel glavno
besedo, se je pa mene spoštovalo. Veljalo je tisto, kar sem js reko. Radi so
me meli in mi zaupali. Gospodarla sva oba z ženo, sva se pogovorila. Žena
je skrbela za kuhanje.« Marina, rojena leta 1942 v Slatini na Štajerskem, je
bila zaposlena kot kuharica v zdravilišču v Rogaški Slatini, mož pa je os-
tal doma in kmetoval. Traktor sta kupila s pomočjo posojila, ki ga je ona
najela v službi, a je bil mož tisti, ki je bil mnogo bolj vpleten v tehnološke
investicije na kmetiji: »S tem se ukvarja mož, js nisem bila za to. On je mel
gospodarstvo čez, js sem pa na šiht hodila pa pucala in kuhala.«
Kot je leta 1995 ugotavljal Franc Hribernik, je ostala delitev dela na
mnogih slovenskih kmetijah precej tradicionalna, čeprav so se vedenjski
vzorci pod vplivom družbenih okoliščin počasi spreminjali. Čeprav je pri
vse večjem usmerjanju kmetov k pridobivanju dohodka iz nekmetijskih
dejavnosti delovna vloga ženske na kmetiji postala še bolj poudarjena,
še posebej pri opravljanju kmetijskih del s kmetijsko mehanizacijo, pa je
kljub temu o ključnih stvareh, zlasti ekonomske in razvojne narave, naj-
pogosteje odločal »prvi« član kmetije, kmečki gospodar (Hribernik 1995,
210). Največkrat so bili moški tisti, ki so odločali o večjih transkacijah, kot
so bili nakupi kmetijskih strojev in prodaja živine. Prav tako so bili oni
tisti, ki so sklepali kupčije, od svojih žena pa so pogosto pričakovali stri-
njanje, potrditev.
Čeprav lahko opazimo aktivno vlogo žensk v kmečkih družinah ne le
kot pomočnic pri kmečkih opravilih, temveč tudi kot aktivnih upravite-
ljic in investitork, kmečka ženska v družbi ostaja »nevidna« (Barbič 2000,
99). Po besedah Ane Barbič vloge matere in gospodinje niso zgolj dojete
kot samoumevne, temveč so tudi videne kot neločljive komponente vloge
kmečke ženske kot delovne sile na kmetiji. Ravno nevidnost vloge kmeti-
ce v družini in na kmetiji prispeva k ohranjanju kmečke družine kot sfe-
re zasebnosti in tradicionalnih družinskih odnosov, ki jo določa vodilna
vloga kmečkega gospodarja.
Kmečka ženska, ki dela samo na kmetiji, medtem ko so drugi člani
zaposleni izven kmetijstva, je pogosto – tudi v statističnih popisih – re-
223
