Page 226 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 226
kmet, pol proletarec
kombiniranju samooskrbnega in tržnega kmetijstva ter dohodka iz zapo-
slitve izhajala tudi iz želje po nakupu modernih strojev. Razvoj industri-
je, predvsem pa dohodek iz neagrarnih dejavnosti v kmečkih gospodinj-
stvih, kjer je bil vsaj en član zaposlen izven kmetije, sta prispevala k dvigu
življenjskega standarda in socialnega statusa.
V poglavju smo pokazali, kako se je življenjski standard ljudi dvi-
goval zaradi njihovega udejstvovanja v več dejavnosti (primarnih, se-
kundarnih in terciarnih) in kako se je industrializacija v socialistični
Sloveniji lahko razvijala zaradi agrarnih dejavnosti ali mešanih gospo-
darstev. Industrializacija je zajela veliko množico kmečkega prebivalstva,
ki ga je odvrnila od kmetijstva, s čimer je kmetijstvo izgubilo precej de-
lovne sile, hkrati pa je pritegnila velik del polkmečkega prebivalstva, ki
je ostalo na kmetiji, in na ta način izboljšala standard ter delovne razme-
re kmečkih gospodinjstev in jih dvignila iz zaostalosti ter pomanjkanja.
Spremembe, ki jih prinese nakup modernih kmetijskih naprav, so se
zrcalile tudi v tem, da so kmetije postajale vse bolj mehanizirane, kar se
je zrcalilo v procesu razslojevanja. Uspešnost kmetij se je namreč od kon-
ca 60. let merila predvsem v obliki nakupa nove kmetijske mehanizacije.
Nakup kmetijske mehanizacije je med sovaščani, malimi in velikimi kme-
ti, ustvaril večje razredne razlike, bogatejši kmetje pa so se od revnejših
razlikovali tudi po tem, da so bili zmožni slediti kmetijskim tehnološkim
inovacijam. Sogovorniki in sogovornice so opozorili na zanimiv obrat, do
katerega je prišlo, ko so se manjši kmetje zaposlili, in sicer da so bili v bolj-
šem položaju od večjih kmetov, saj jim je neagrarni dohodek poleg popol-
danskega dela na kmetiji omogočal boljši življenjski standard kot tistim,
ki so imeli večje posestvo in si zato niso mogli poiskati dodatnega zasluž-
ka izven kmetijstva. Kmetijska mehanizacija ni omogočala zgolj večjega
pridelka in ljudi ni samo razbremenila mukotrpnega ročnega dela, am-
pak je hkrati povzročala tudi družbeno razslojevanje, toda v tem konte-
kstu lahko zaznamo tudi njeno ambivalentnost, saj je po drugi strani ok-
repila pomen medsebojnega sodelovanja v obliki uslug in pomoči ter tudi
družbeni nadzor.
Duška Kneževič Hočevar in Majda Černič Istenič (2010, 37) ugota-
vljata, da so imele agrarne reforme na ozemlju današnje Slovenije (1848,
1919, 1946, 1953) z razdelitvijo zemlje obdelovalcem cilj ustvariti produk-
tivni dejavnik akumulacije nacionalnega bogastva, vendar se je vselej iz-
kazalo, da je bila zemlja edini vir, ki so ga politične elite lahko razdelje-
vale za plačilo revolucionarnega dolga. Tak projekt se je sprevrgel v svoje
226
kombiniranju samooskrbnega in tržnega kmetijstva ter dohodka iz zapo-
slitve izhajala tudi iz želje po nakupu modernih strojev. Razvoj industri-
je, predvsem pa dohodek iz neagrarnih dejavnosti v kmečkih gospodinj-
stvih, kjer je bil vsaj en član zaposlen izven kmetije, sta prispevala k dvigu
življenjskega standarda in socialnega statusa.
V poglavju smo pokazali, kako se je življenjski standard ljudi dvi-
goval zaradi njihovega udejstvovanja v več dejavnosti (primarnih, se-
kundarnih in terciarnih) in kako se je industrializacija v socialistični
Sloveniji lahko razvijala zaradi agrarnih dejavnosti ali mešanih gospo-
darstev. Industrializacija je zajela veliko množico kmečkega prebivalstva,
ki ga je odvrnila od kmetijstva, s čimer je kmetijstvo izgubilo precej de-
lovne sile, hkrati pa je pritegnila velik del polkmečkega prebivalstva, ki
je ostalo na kmetiji, in na ta način izboljšala standard ter delovne razme-
re kmečkih gospodinjstev in jih dvignila iz zaostalosti ter pomanjkanja.
Spremembe, ki jih prinese nakup modernih kmetijskih naprav, so se
zrcalile tudi v tem, da so kmetije postajale vse bolj mehanizirane, kar se
je zrcalilo v procesu razslojevanja. Uspešnost kmetij se je namreč od kon-
ca 60. let merila predvsem v obliki nakupa nove kmetijske mehanizacije.
Nakup kmetijske mehanizacije je med sovaščani, malimi in velikimi kme-
ti, ustvaril večje razredne razlike, bogatejši kmetje pa so se od revnejših
razlikovali tudi po tem, da so bili zmožni slediti kmetijskim tehnološkim
inovacijam. Sogovorniki in sogovornice so opozorili na zanimiv obrat, do
katerega je prišlo, ko so se manjši kmetje zaposlili, in sicer da so bili v bolj-
šem položaju od večjih kmetov, saj jim je neagrarni dohodek poleg popol-
danskega dela na kmetiji omogočal boljši življenjski standard kot tistim,
ki so imeli večje posestvo in si zato niso mogli poiskati dodatnega zasluž-
ka izven kmetijstva. Kmetijska mehanizacija ni omogočala zgolj večjega
pridelka in ljudi ni samo razbremenila mukotrpnega ročnega dela, am-
pak je hkrati povzročala tudi družbeno razslojevanje, toda v tem konte-
kstu lahko zaznamo tudi njeno ambivalentnost, saj je po drugi strani ok-
repila pomen medsebojnega sodelovanja v obliki uslug in pomoči ter tudi
družbeni nadzor.
Duška Kneževič Hočevar in Majda Černič Istenič (2010, 37) ugota-
vljata, da so imele agrarne reforme na ozemlju današnje Slovenije (1848,
1919, 1946, 1953) z razdelitvijo zemlje obdelovalcem cilj ustvariti produk-
tivni dejavnik akumulacije nacionalnega bogastva, vendar se je vselej iz-
kazalo, da je bila zemlja edini vir, ki so ga politične elite lahko razdelje-
vale za plačilo revolucionarnega dolga. Tak projekt se je sprevrgel v svoje
226
