Page 231 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 231
Integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji
stopajoči delež živinoreje, ki v skupnem povprečju zajema kar 31,33 % od
vseh (bruto) dohodkov, dohodki iz dejavnosti, ki niso povezane s kmetij-
stvom, v skupnem povprečju predstavljajo kar 34,0 7%, iz poljedelstva pa
v skupnem povprečju samo 11,54 % (preglednica 20). Na povečano inten-
zivnost kmetijstva je na drugi strani mogoče zgolj posredno sklepati iz
primerov nastajanja kmečkih delovnih zadrug, saj so predpostavljale po-
vezovanje oziroma združevanje obdelovalnih površin. Ker so isti podat-
ki več kot namigovali, da so kmetje v teh zadrugah bolj ko ne gospodarili
po starem, lahko upravičeno dvomimo o pomembnem povečanju inten-
zivnosti. V vsakem primeru pa se kolektivna posestva v primerjavi z za-
sebnimi niso izkazala za produktivnejša. Na drugi strani pa arhivsko gra-
divo, publicistika in tudi statistični podatki jasno dokazujejo prisotnost
dninarskega dela (kmetijski delavci/delavke oziroma hlapci, dekle in go-
spodinjske pomočnice), res pa je, da je bazen tovrstne delovne sile prazni-
la industrializacija.
V sekundarnem sektorju najbolj izstopa delež mezdnega dela. Čeprav
moramo tukaj nujno upoštevati, da zaradi pojavov administrativnega za-
poslovanja še ne moremo govoriti o popolnoma prostem trgu delovne
sile, je prisotnost delavcev v ruralnih gospodinjstvih, v primerjavi z dru-
gimi nekmetijskimi poklici, izstopajoča. Kot taka izkazuje trend, ki se je
nadaljeval v naslednjih desetletjih. Na primeru sedmih krajev v okolici
Ljubljane se je pokazalo, da je imela skoraj polovica od vseh gospodinj-
stev agrarnih interesentov v svojem sestavu vsaj enega delavca. Seveda so
tukaj obstajala velika lokalna odstopanja. Npr., v kraju Dobrova je imelo
50 od 75 gospodinjstev iv svojem sestavu najmanj enega delavca, v kraju
Dolsko pa je bilo tako samo eno gospodinjstvo od 17. Ker je večji del tega
obdobja zaznamoval režim kart, obveznega odkupa in splošnega deficita
potrošnih izdelkov, se postavlja veliko vprašanje, koliko se je zaposlitev
v industrijskih podjetjih članom kmečkih gospodinjstev dejansko spla-
čala. Fenomen fluktuacije delovne sile, opuščanje zaposlitev v rudnikih
in tovarnah ter vrnitve na kmetije v tistem času napeljuje k ugotovitvi,
da se nemalokrat ni. Opaziti je bilo mogoče tudi prisotnost obrti in pre-
delovanja primarnih virov/pridelkov, vendar v manj pomembnem obse-
gu (preglednici 21 in 22). Razumljivo je, da migrantskega dela v tujini ni
bilo mogoče zaslediti, ker še govorimo o času, ko so bile meje z zahodni-
mi državami bolj ali manj neprepustne. Edina možna izjema je primer go-
spodinjstva iz Dolskega, ki ga je sestavljala ena ženska s sinom, ki je slu-
žil vojsko, glavar pa je bil že od leta 1928 v Argentini. Vendar niti tukaj ni
231
stopajoči delež živinoreje, ki v skupnem povprečju zajema kar 31,33 % od
vseh (bruto) dohodkov, dohodki iz dejavnosti, ki niso povezane s kmetij-
stvom, v skupnem povprečju predstavljajo kar 34,0 7%, iz poljedelstva pa
v skupnem povprečju samo 11,54 % (preglednica 20). Na povečano inten-
zivnost kmetijstva je na drugi strani mogoče zgolj posredno sklepati iz
primerov nastajanja kmečkih delovnih zadrug, saj so predpostavljale po-
vezovanje oziroma združevanje obdelovalnih površin. Ker so isti podat-
ki več kot namigovali, da so kmetje v teh zadrugah bolj ko ne gospodarili
po starem, lahko upravičeno dvomimo o pomembnem povečanju inten-
zivnosti. V vsakem primeru pa se kolektivna posestva v primerjavi z za-
sebnimi niso izkazala za produktivnejša. Na drugi strani pa arhivsko gra-
divo, publicistika in tudi statistični podatki jasno dokazujejo prisotnost
dninarskega dela (kmetijski delavci/delavke oziroma hlapci, dekle in go-
spodinjske pomočnice), res pa je, da je bazen tovrstne delovne sile prazni-
la industrializacija.
V sekundarnem sektorju najbolj izstopa delež mezdnega dela. Čeprav
moramo tukaj nujno upoštevati, da zaradi pojavov administrativnega za-
poslovanja še ne moremo govoriti o popolnoma prostem trgu delovne
sile, je prisotnost delavcev v ruralnih gospodinjstvih, v primerjavi z dru-
gimi nekmetijskimi poklici, izstopajoča. Kot taka izkazuje trend, ki se je
nadaljeval v naslednjih desetletjih. Na primeru sedmih krajev v okolici
Ljubljane se je pokazalo, da je imela skoraj polovica od vseh gospodinj-
stev agrarnih interesentov v svojem sestavu vsaj enega delavca. Seveda so
tukaj obstajala velika lokalna odstopanja. Npr., v kraju Dobrova je imelo
50 od 75 gospodinjstev iv svojem sestavu najmanj enega delavca, v kraju
Dolsko pa je bilo tako samo eno gospodinjstvo od 17. Ker je večji del tega
obdobja zaznamoval režim kart, obveznega odkupa in splošnega deficita
potrošnih izdelkov, se postavlja veliko vprašanje, koliko se je zaposlitev
v industrijskih podjetjih članom kmečkih gospodinjstev dejansko spla-
čala. Fenomen fluktuacije delovne sile, opuščanje zaposlitev v rudnikih
in tovarnah ter vrnitve na kmetije v tistem času napeljuje k ugotovitvi,
da se nemalokrat ni. Opaziti je bilo mogoče tudi prisotnost obrti in pre-
delovanja primarnih virov/pridelkov, vendar v manj pomembnem obse-
gu (preglednici 21 in 22). Razumljivo je, da migrantskega dela v tujini ni
bilo mogoče zaslediti, ker še govorimo o času, ko so bile meje z zahodni-
mi državami bolj ali manj neprepustne. Edina možna izjema je primer go-
spodinjstva iz Dolskega, ki ga je sestavljala ena ženska s sinom, ki je slu-
žil vojsko, glavar pa je bil že od leta 1928 v Argentini. Vendar niti tukaj ni
231
