Page 28 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
kmet, pol proletarec
nosilci moči – včasih v naravnost idealizirani in romantični obliki. V času
sprejemanja prvega petletnega plana so bili namreč takratni slovenski
vodilni politiki prepričani, da bo njegova izvedba v LRS lažja kot v drugih
delih Jugoslavije. Ne samo zaradi izurjenosti slovenskega delavca, tem-
več tudi zaradi bistroumnosti, delavnosti, varčnosti in podjetnosti slo-
venskega kmeta (Prinčič 2005, 883). Predsednik vlade LRS Miha Marinko
pa je ob predložitvi zakonskega predloga o petletnem planu v skupščini
LRS izjavil tole (»Govor predsednika vlade LR Slovenije, Mihe Marinka
na zasedanju Ljudske skupščine LRS ob predložitvi zakonskega predloga
o petletnem planu LRS« 1947, 1): »Povprečno naš kmet sam teži za zbolj-
šanjem in moderniziranjem kmetovanja«.
Okoliščine so bile manj idilične. V konkretnem primeru imamo na-
mreč opravka z zgodovinsko stvarnostjo, ko si je država z številnimi ad-
ministrativnimi ukrepi, pogosto pa tudi s silo, prizadevala nadomestiti
kapitalistično tržno gospodarstvo z gospodarstvom po načrtu. Slikoviteje
rečeno: kakšna prizadevnost je bila mogoča oziroma ekonomsko smisel-
na v času živilskih nakaznic, industrijskih bonov za nakup blaga, »dirigi-
ranega« zaposlovanja v nekmetijskih dejavnostih, obvezne oddaje pridel-
kov, prepovedi nekontroliranega klanja in prodaje mesa, vezane trgovine,
nacionalizacije tudi manjših zasebnih podjetij (vključno z mesarijami in
majhnimi trgovinami), hudega deficita pri ponudbi potrošnega blaga, bla-
gih, a tudi izjemno hudih kazni za neuresničevanje planskih obveznosti
ali utaj kmetijskih proizvodov in nazadnje v kampanji za kmečko delovno
zadružništvo, ki je predvidevala odpravo zasebnega kmetovanja?
Najpreprostejša hipoteza bi vsekakor bila, da se je prizadevnost ozi-
roma kmečka podjetnost umaknila v podzemlje, tj. v sfero sive ekonomi-
je oziroma v sfero vsega tistega, kar je po tedanjih zakonih in predsta-
vah v očeh nosilcev politične moči predstavljalo kriminal. Nemalokrat
je temu res bilo tako, vendar kljub številnim in zlasti tragičnim prime-
rom slednjega vendarle ne moremo postaviti za pravilo. Odgovor mora-
mo iskati drugje.
Hipoteza je tu naslednja: socialistični oblasti je v tistem času v glav-
nem spodletelo uveljaviti ideal nekapitalistične podjetnosti, tj. prizadev-
nih kmetov, posameznikov, ki rentabilno upravljajo z zadružno lastni-
no. Prizadevnost so tako kot do tedaj gojila kmečka gospodinjstva, ki
so vse intenzivneje kombinirala različne ekonomske aktivnosti, najpo-
gosteje kmetovanje in zaposlitve izven lastnih kmečkih gospodarstev.
Sadove svojih ekonomskih odločitev in ravnanj, tj. prizadevanj za zviša-
28
nosilci moči – včasih v naravnost idealizirani in romantični obliki. V času
sprejemanja prvega petletnega plana so bili namreč takratni slovenski
vodilni politiki prepričani, da bo njegova izvedba v LRS lažja kot v drugih
delih Jugoslavije. Ne samo zaradi izurjenosti slovenskega delavca, tem-
več tudi zaradi bistroumnosti, delavnosti, varčnosti in podjetnosti slo-
venskega kmeta (Prinčič 2005, 883). Predsednik vlade LRS Miha Marinko
pa je ob predložitvi zakonskega predloga o petletnem planu v skupščini
LRS izjavil tole (»Govor predsednika vlade LR Slovenije, Mihe Marinka
na zasedanju Ljudske skupščine LRS ob predložitvi zakonskega predloga
o petletnem planu LRS« 1947, 1): »Povprečno naš kmet sam teži za zbolj-
šanjem in moderniziranjem kmetovanja«.
Okoliščine so bile manj idilične. V konkretnem primeru imamo na-
mreč opravka z zgodovinsko stvarnostjo, ko si je država z številnimi ad-
ministrativnimi ukrepi, pogosto pa tudi s silo, prizadevala nadomestiti
kapitalistično tržno gospodarstvo z gospodarstvom po načrtu. Slikoviteje
rečeno: kakšna prizadevnost je bila mogoča oziroma ekonomsko smisel-
na v času živilskih nakaznic, industrijskih bonov za nakup blaga, »dirigi-
ranega« zaposlovanja v nekmetijskih dejavnostih, obvezne oddaje pridel-
kov, prepovedi nekontroliranega klanja in prodaje mesa, vezane trgovine,
nacionalizacije tudi manjših zasebnih podjetij (vključno z mesarijami in
majhnimi trgovinami), hudega deficita pri ponudbi potrošnega blaga, bla-
gih, a tudi izjemno hudih kazni za neuresničevanje planskih obveznosti
ali utaj kmetijskih proizvodov in nazadnje v kampanji za kmečko delovno
zadružništvo, ki je predvidevala odpravo zasebnega kmetovanja?
Najpreprostejša hipoteza bi vsekakor bila, da se je prizadevnost ozi-
roma kmečka podjetnost umaknila v podzemlje, tj. v sfero sive ekonomi-
je oziroma v sfero vsega tistega, kar je po tedanjih zakonih in predsta-
vah v očeh nosilcev politične moči predstavljalo kriminal. Nemalokrat
je temu res bilo tako, vendar kljub številnim in zlasti tragičnim prime-
rom slednjega vendarle ne moremo postaviti za pravilo. Odgovor mora-
mo iskati drugje.
Hipoteza je tu naslednja: socialistični oblasti je v tistem času v glav-
nem spodletelo uveljaviti ideal nekapitalistične podjetnosti, tj. prizadev-
nih kmetov, posameznikov, ki rentabilno upravljajo z zadružno lastni-
no. Prizadevnost so tako kot do tedaj gojila kmečka gospodinjstva, ki
so vse intenzivneje kombinirala različne ekonomske aktivnosti, najpo-
gosteje kmetovanje in zaposlitve izven lastnih kmečkih gospodarstev.
Sadove svojih ekonomskih odločitev in ravnanj, tj. prizadevanj za zviša-
28
