Page 30 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
kmet, pol proletarec
Literatura in zgodovinski viri za preučevanje kmečkih
gospodinjstev v okolici Ljubljane po drugi svetovni vojni
Strokovna literatura, ki je bila uporabljena v raziskavi, se v grobem deli
na knjige in članke s področij ekonomske zgodovine, zgodovine represije
in represivnega aparata povojne slovenske oziroma jugoslovanske države
ter socialne zgodovine.
Najpomembnejša dela je na področju agrarne ekonomske politike v
prvem povojnem obdobju prispeval Zdenko Čepič. Izpostavljam njegovo
znanstveno monografijo Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945–
1948 (1995) in obširno študijo »Povojni beg z zemlje: (Notranje migracije v
Sloveniji 1945–1960)« (1991). Čepičeva knjiga o agrarni reformi je pionir-
sko in še vedno nepreseženo delo o tej tematiki. Njen velikanski pomen ni
samo v izjemnem obsegu relevantnih statističnih podatkov, ampak tudi
v natančni kritiki zgodovinskih virov. Za pričujočo raziskavo je tako po-
sebej relevantna Čepičeva problematizacija primerljivosti različnih stati-
stičnih podatkov, zlasti predvojnih in povojnih popisov prebivalstva pa
tudi pomanjkljivosti ali pa odsotnosti evidenc ter poročil, ki so jih prip-
ravljali krajevni in okrajni ljudski odbori. Čepič se je v navedenem delu
tudi večkrat dotaknil težave »polkmetov« oziroma, kot so jim v tistem
času najpogosteje rekli, »polproletarcev«. Pomembno izpostavlja, da se je
tisti delež ruralne populacije, ki je kombiniral dohodke iz kmetijstva in iz
zaposlitev izven kmetijstva, v uradni statistiki pojavljal v kategoriji »nek-
metovalcev,« kamor so leta 1949 prištevali vsa tista gospodinjstva, v ka-
terih je eden od družinskih članov že bil zaposlen izven posestva. Takih
gospodarstev je bilo takrat v LRS izmed vseh kmečkih gospodarstev tudi
največ, kar 34,5 % (Čepič 1995, 249–251). Navedena Čepičeva ugotovitev
predstavlja pomembno izhodišče pričujoče raziskave. V študiji o notra-
njih migracijah v Sloveniji v letih 1945–1960 pa je bistvena zlasti avtor-
jeva utemeljena ugotovitev, da je ne glede na nenaklonjenost ali zadrža-
nost oblasti do kombiniranja različnih zaposlitev, za prvih petnajst let po
vojni na Slovenskem značilno prehajanje čistih kmečkih gospodarstev v
»mešana«, tj. v gospodinjstva, katerih družinski člani opravljajo različne
gospodarske dejavnosti (Čepič 1991, 101).
Od številnih del Jožeta Prinčiča izpostavljam njegovo knjigo Povojne
nacionalizacije v Sloveniji (1994a), ki je za raziskavo posebej relevantna
zato, ker je nacionalizacija na Slovenskem potekala v štirih fazah, prve
tri pa so se zgodile prav v obdobju 1945–1953 in so bistveno oblikovale ak-
cijski prostor kmečke ekonomije.
30
Literatura in zgodovinski viri za preučevanje kmečkih
gospodinjstev v okolici Ljubljane po drugi svetovni vojni
Strokovna literatura, ki je bila uporabljena v raziskavi, se v grobem deli
na knjige in članke s področij ekonomske zgodovine, zgodovine represije
in represivnega aparata povojne slovenske oziroma jugoslovanske države
ter socialne zgodovine.
Najpomembnejša dela je na področju agrarne ekonomske politike v
prvem povojnem obdobju prispeval Zdenko Čepič. Izpostavljam njegovo
znanstveno monografijo Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji 1945–
1948 (1995) in obširno študijo »Povojni beg z zemlje: (Notranje migracije v
Sloveniji 1945–1960)« (1991). Čepičeva knjiga o agrarni reformi je pionir-
sko in še vedno nepreseženo delo o tej tematiki. Njen velikanski pomen ni
samo v izjemnem obsegu relevantnih statističnih podatkov, ampak tudi
v natančni kritiki zgodovinskih virov. Za pričujočo raziskavo je tako po-
sebej relevantna Čepičeva problematizacija primerljivosti različnih stati-
stičnih podatkov, zlasti predvojnih in povojnih popisov prebivalstva pa
tudi pomanjkljivosti ali pa odsotnosti evidenc ter poročil, ki so jih prip-
ravljali krajevni in okrajni ljudski odbori. Čepič se je v navedenem delu
tudi večkrat dotaknil težave »polkmetov« oziroma, kot so jim v tistem
času najpogosteje rekli, »polproletarcev«. Pomembno izpostavlja, da se je
tisti delež ruralne populacije, ki je kombiniral dohodke iz kmetijstva in iz
zaposlitev izven kmetijstva, v uradni statistiki pojavljal v kategoriji »nek-
metovalcev,« kamor so leta 1949 prištevali vsa tista gospodinjstva, v ka-
terih je eden od družinskih članov že bil zaposlen izven posestva. Takih
gospodarstev je bilo takrat v LRS izmed vseh kmečkih gospodarstev tudi
največ, kar 34,5 % (Čepič 1995, 249–251). Navedena Čepičeva ugotovitev
predstavlja pomembno izhodišče pričujoče raziskave. V študiji o notra-
njih migracijah v Sloveniji v letih 1945–1960 pa je bistvena zlasti avtor-
jeva utemeljena ugotovitev, da je ne glede na nenaklonjenost ali zadrža-
nost oblasti do kombiniranja različnih zaposlitev, za prvih petnajst let po
vojni na Slovenskem značilno prehajanje čistih kmečkih gospodarstev v
»mešana«, tj. v gospodinjstva, katerih družinski člani opravljajo različne
gospodarske dejavnosti (Čepič 1991, 101).
Od številnih del Jožeta Prinčiča izpostavljam njegovo knjigo Povojne
nacionalizacije v Sloveniji (1994a), ki je za raziskavo posebej relevantna
zato, ker je nacionalizacija na Slovenskem potekala v štirih fazah, prve
tri pa so se zgodile prav v obdobju 1945–1953 in so bistveno oblikovale ak-
cijski prostor kmečke ekonomije.
30
