Page 87 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 87
Rdeče klasje
hodkov iz različnih dejavnosti pri teh gospodinjstvih močno razširjeno
že tudi prej. Ob tem pa dodajam, da popis 1948 govori tudi o tem, da so
visoki deleži neujemanja med gospodarji in njihovimi družinskimi člani
obstajali tudi v višjih posestnih skupinah. Ta delež se občutno poveča od
posestne kategorije od 20 ha naprej (40,25 %) in pri kategoriji nad 50 ha
doseže celo 50,03-odstotni delež. Vendar moramo upoštevati, da je bilo
število gospodinjstev s tako velikimi posestvi v skupnem številu precej
manjše. Z nad 20 ha zemlje, tj. meja, od katere je oblast v LRS praviloma
začela preštevati velike kmete, je bilo leta 1948 12.633 gospodinjstev, kjer
je bil gospodar po poklicu kmet, oziroma 9,45 % od vseh.
Kdo so bili torej agrarni interesenti? Jelka Piškurić v svoji analizi Iga
pravilno izpostavlja, da so v tej populaciji obstajale razlike. Poseben po-
ložaj so nedvomno imeli nekdanji borci, za katere avtorica sklepa (2019b,
317), da so tvorili novo vaško elito. Pri mojih primerih bi morali člane take
elite nedvomno iskati zlasti med funkcionarji KLO/OF, od katerih so bili
nekateri tudi sami agrarni interesenti. Vprašanje pa je, koliko so med to
novo elito sodile vdove, aktivne med NOV, ki niso zasedale vidnih politič-
nih položajev. Za slednje se zdi, da je bil status agrarnega interesenta, bolj
kot kaj drugega, vir nekakšne naturalne pokojnine. Gospodinjstev agrar-
nih interesentov zaradi (statusnih) razlik med njimi ne moremo obravna-
vati kot posebnega sloja, kaj šele nekakšnega novega družbenega razreda.
Razred niso bili zato, ker jih v ekonomskem pogledu pravzaprav ni bilo
mogoče ločiti od vseh drugih kmetov s primerljivo majhnimi posestmi
ali delavcev in »polproletarcev,« ki zemlje v agrarni reformi niso dobili.
Nedvomno pa so na podeželju tvorili specifično družbeno skupino, ki jo
je ustvarila ljudska revolucija in na katero je povojna oblast na podeželju
zanesljivo računala kot pomembno oporo. Kar pa seveda še ne pomeni, da
je bila podpora te skupine zmeraj brezpogojna in popolnoma zanesljiva.
Zgoraj navedeni statistični podatki nam povedo, da so bili agrarni
interesenti na podeželju sicer manjšina, toda marsikje številčno krep-
ka manjšina. V nekaterih primerih, ki sem jih obravnaval, so gospodinj-
stva agrarnih interesentov vsaj nekaj časa tvorila znaten delež populaci-
je kraja (npr. v kraju Dobrova kar četrtino), drugod pa skoraj marginalni
del (npr. v kraju Sava samo 3,6 %). Teža teh gospodinjstev zanesljivo ni
bila povsod enaka. Zaradi pogostih revizij agrarne reforme, ki so poteka-
le vsaj pet let od njenega začetka, je bila sestava te skupine tudi precej flu-
idna, zlasti pa se je številčno krčila. Ali je možna primerjava med agrar-
nimi interesenti in razlaščenimi »nekmeti,« ki sem jih obravnaval malo
87
hodkov iz različnih dejavnosti pri teh gospodinjstvih močno razširjeno
že tudi prej. Ob tem pa dodajam, da popis 1948 govori tudi o tem, da so
visoki deleži neujemanja med gospodarji in njihovimi družinskimi člani
obstajali tudi v višjih posestnih skupinah. Ta delež se občutno poveča od
posestne kategorije od 20 ha naprej (40,25 %) in pri kategoriji nad 50 ha
doseže celo 50,03-odstotni delež. Vendar moramo upoštevati, da je bilo
število gospodinjstev s tako velikimi posestvi v skupnem številu precej
manjše. Z nad 20 ha zemlje, tj. meja, od katere je oblast v LRS praviloma
začela preštevati velike kmete, je bilo leta 1948 12.633 gospodinjstev, kjer
je bil gospodar po poklicu kmet, oziroma 9,45 % od vseh.
Kdo so bili torej agrarni interesenti? Jelka Piškurić v svoji analizi Iga
pravilno izpostavlja, da so v tej populaciji obstajale razlike. Poseben po-
ložaj so nedvomno imeli nekdanji borci, za katere avtorica sklepa (2019b,
317), da so tvorili novo vaško elito. Pri mojih primerih bi morali člane take
elite nedvomno iskati zlasti med funkcionarji KLO/OF, od katerih so bili
nekateri tudi sami agrarni interesenti. Vprašanje pa je, koliko so med to
novo elito sodile vdove, aktivne med NOV, ki niso zasedale vidnih politič-
nih položajev. Za slednje se zdi, da je bil status agrarnega interesenta, bolj
kot kaj drugega, vir nekakšne naturalne pokojnine. Gospodinjstev agrar-
nih interesentov zaradi (statusnih) razlik med njimi ne moremo obravna-
vati kot posebnega sloja, kaj šele nekakšnega novega družbenega razreda.
Razred niso bili zato, ker jih v ekonomskem pogledu pravzaprav ni bilo
mogoče ločiti od vseh drugih kmetov s primerljivo majhnimi posestmi
ali delavcev in »polproletarcev,« ki zemlje v agrarni reformi niso dobili.
Nedvomno pa so na podeželju tvorili specifično družbeno skupino, ki jo
je ustvarila ljudska revolucija in na katero je povojna oblast na podeželju
zanesljivo računala kot pomembno oporo. Kar pa seveda še ne pomeni, da
je bila podpora te skupine zmeraj brezpogojna in popolnoma zanesljiva.
Zgoraj navedeni statistični podatki nam povedo, da so bili agrarni
interesenti na podeželju sicer manjšina, toda marsikje številčno krep-
ka manjšina. V nekaterih primerih, ki sem jih obravnaval, so gospodinj-
stva agrarnih interesentov vsaj nekaj časa tvorila znaten delež populaci-
je kraja (npr. v kraju Dobrova kar četrtino), drugod pa skoraj marginalni
del (npr. v kraju Sava samo 3,6 %). Teža teh gospodinjstev zanesljivo ni
bila povsod enaka. Zaradi pogostih revizij agrarne reforme, ki so poteka-
le vsaj pet let od njenega začetka, je bila sestava te skupine tudi precej flu-
idna, zlasti pa se je številčno krčila. Ali je možna primerjava med agrar-
nimi interesenti in razlaščenimi »nekmeti,« ki sem jih obravnaval malo
87
