Page 88 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 88
kmet, pol proletarec
prej? Tudi tisti »nekmeti« niso bili poklicno niti premoženjsko homogena
družbena skupina. Pri »nekmetih« najdemo poklice, ki jih občasno sreča-
mo tudi pri nekaterih članih gospodinjstev agrarnih interesentov, kot je
bil npr. čevljar, uradnik, posestnik zasebnik. Nedvomno pa je bila glavna
razlika med obema skupinama v premoženju, prav tako pa med agrarni-
mi interesenti ne najdemo odvetnikov, gostilničarjev in mesarjev – vsaj
ne v primerih, ki sem jih obravnaval v pričujoči raziskavi. Naletel pa sem
na primer zavarovalniškega agenta in trgovke, ki sta se uvrščala med red-
ke primere gospodinjstev agrarnih interesentov, ki so najemala delovno
silo. Par je imel služkinjo. Drugi primer je bil par, kjer je bil glavar pose-
stnik, žena pa trgovka. Toda to so bile izjeme. Z drugimi besedami, mož-
nost, da bi med agrarne interesente zašli ljudje, ki so premoženjsko prej
tvorili najkrepkejši sloj in slej ko prej tudi vaško elito, je bila relativno
majhna. Če zavarovalniški agent iz Dobrove ni imel posebnih zaslug, po-
litičnega vpliva ali vsaj dobrih zvez, je bil zanesljivo na vrhu seznama tis-
tih, ki so jim v številnih revizijah odvzeli zemljo.
Najbolj na splošno rečeno pa je bila glavna razlika ta, da so bili agrarni
interesenti ljudje, ki so v revoluciji (v mnogih primerih zgolj začasno) prido-
bili, »nekmetje,« pa tisti, ki so (različno veliko) izgubili. V tem je bil socia-
listični značaj revolucije v Sloveniji in zato je smiselno agrarne interesente
ter njihova gospodinjstva obravnavati kot posebno populacijo slovenske-
ga podeželja. Prav tako je mogoče sklepati, da so agrarni interesenti kot
družbena skupina, zlasti njihov politično vplivni del, pričeli zasedati pros-
tor, ki je nekoč pripadal stari vaški eliti; pri čemer nam primera iz Verda in
Dolskega namigujeta, da so se v to novo elito očitno rekrutirali tudi ljudje,
ki so pred vojno pripadali katoliškemu političnemu taboru. Sposobnost ko-
optacije in integracije ljudi, celo tistih, ki so nekoč (ali pa še vedno) pripa-
dali bistveno drugačni svetovnonazorski sredini, je nedvomno izhodišče
za razumevanje, kako so komunisti v Sloveniji osvojili in obdržali oblast.
Modernizacijski procesi so v vseh deželah ustvarjali družbene napetosti.
Vključevanje množic v politični sistem je bilo ključno za blažitev teh nape-
tosti (Kotkin 2014, 67.) Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so številne revi-
zije agrarne reforme, ki so nižale število agrarnih interesentov, nedvomno
spodkopavale družbeno bazo ljudske oblasti na podeželju.
Vsekakor ni mogoče reči, da so stare vaške elite na Slovenskem iz-
gubile prav vsak vpliv. Na podlagi mojih podatkov takega zaključka ne
morem potegniti. Nekatera navedena partijska poročila pričajo o naspro-
tnem. Tudi Čepič na primer ugotavlja, da so v nekaterih primerih raz-
88
prej? Tudi tisti »nekmeti« niso bili poklicno niti premoženjsko homogena
družbena skupina. Pri »nekmetih« najdemo poklice, ki jih občasno sreča-
mo tudi pri nekaterih članih gospodinjstev agrarnih interesentov, kot je
bil npr. čevljar, uradnik, posestnik zasebnik. Nedvomno pa je bila glavna
razlika med obema skupinama v premoženju, prav tako pa med agrarni-
mi interesenti ne najdemo odvetnikov, gostilničarjev in mesarjev – vsaj
ne v primerih, ki sem jih obravnaval v pričujoči raziskavi. Naletel pa sem
na primer zavarovalniškega agenta in trgovke, ki sta se uvrščala med red-
ke primere gospodinjstev agrarnih interesentov, ki so najemala delovno
silo. Par je imel služkinjo. Drugi primer je bil par, kjer je bil glavar pose-
stnik, žena pa trgovka. Toda to so bile izjeme. Z drugimi besedami, mož-
nost, da bi med agrarne interesente zašli ljudje, ki so premoženjsko prej
tvorili najkrepkejši sloj in slej ko prej tudi vaško elito, je bila relativno
majhna. Če zavarovalniški agent iz Dobrove ni imel posebnih zaslug, po-
litičnega vpliva ali vsaj dobrih zvez, je bil zanesljivo na vrhu seznama tis-
tih, ki so jim v številnih revizijah odvzeli zemljo.
Najbolj na splošno rečeno pa je bila glavna razlika ta, da so bili agrarni
interesenti ljudje, ki so v revoluciji (v mnogih primerih zgolj začasno) prido-
bili, »nekmetje,« pa tisti, ki so (različno veliko) izgubili. V tem je bil socia-
listični značaj revolucije v Sloveniji in zato je smiselno agrarne interesente
ter njihova gospodinjstva obravnavati kot posebno populacijo slovenske-
ga podeželja. Prav tako je mogoče sklepati, da so agrarni interesenti kot
družbena skupina, zlasti njihov politično vplivni del, pričeli zasedati pros-
tor, ki je nekoč pripadal stari vaški eliti; pri čemer nam primera iz Verda in
Dolskega namigujeta, da so se v to novo elito očitno rekrutirali tudi ljudje,
ki so pred vojno pripadali katoliškemu političnemu taboru. Sposobnost ko-
optacije in integracije ljudi, celo tistih, ki so nekoč (ali pa še vedno) pripa-
dali bistveno drugačni svetovnonazorski sredini, je nedvomno izhodišče
za razumevanje, kako so komunisti v Sloveniji osvojili in obdržali oblast.
Modernizacijski procesi so v vseh deželah ustvarjali družbene napetosti.
Vključevanje množic v politični sistem je bilo ključno za blažitev teh nape-
tosti (Kotkin 2014, 67.) Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so številne revi-
zije agrarne reforme, ki so nižale število agrarnih interesentov, nedvomno
spodkopavale družbeno bazo ljudske oblasti na podeželju.
Vsekakor ni mogoče reči, da so stare vaške elite na Slovenskem iz-
gubile prav vsak vpliv. Na podlagi mojih podatkov takega zaključka ne
morem potegniti. Nekatera navedena partijska poročila pričajo o naspro-
tnem. Tudi Čepič na primer ugotavlja, da so v nekaterih primerih raz-
88
